Tiskane izdaje
Francosko vrhovno sodišče prav danes presoja, ali je prepoved burkinijev v petnajstih francoskih mestih in krajih zakonita. Zato se - resnici na ljubo - nekako ne moremo znebiti občutka, da je bil včerajšnji incident, ko so štirje policisti na plaži v Nici 34-letni ženski ukazali, naj sleče burkini in jo nato še oglobili, na nek način nastavljen. Navsezadnje je plaža v Nici vendarle malo večja od portoroške, burkiniji pa na francoskih plažah v resnici sploh niso pogosti. In vendar se je fotograf lokalnega medija s teleobjektivom znašel ob pravem času na pravem kraju. Možno, kdo bi vedel ...
Zrežirano ali ne, včerajšnje dogajanje je še enkrat pokazalo, da so po travmatičnih dogodkih, kakršen je bil teroristični napad v Nici pred dobrim mesecem dni, trezne odločevalske glave sila redka dobrina.
Nica je namreč eno izmed petnajstih francoskih obmorskih mest in krajev, ki so prepovedali nošenje burkinija (oblačila, ki naj bi muslimanskim ženskam hkrati omogočalo spoštovanje zapovedi o pokritosti telesa in uživanje ob morju), a hkrati edino, ki se pri tem sklicuje na konkretno teroristično dejanje. Slednje je sicer razumljivo, a zato nič manj kratkovidno. Oziroma, kot je zapisal tviteraški kolega: Edina stvar, bolj stupidna od burkinija, je preganjanje burkinija. V ljubljanskih betonskih naseljih se je temu včasih reklo bruka. Torej, brukini.
Včerajšnji incident v Nici namreč ni prvi, ampak zgolj eden v seriji podobnih, ko so bile ženske podvržene postopku preverjanja primernosti oblačil v skladu z odloki lokalnih skupnosti. Kar je samo po sebi dovolj problematično. Še huje pa je, da gre pri tem za obravnavo na podlagi oblačila, ki je značilno za eno veroizpoved oziroma kulturo, ne pa - v skladu s francoskim sekularnim izročilom - za splošno prepoved, ki bi veljala za vse vere (politika namreč niti ne skriva, da so tarča zgolj ženske v burkinijih).
Francoski (socialistični) premier Manuel Valls je prejšnji teden, s pogledom, uprtim v volitve prihodnje leto, poskušal sedeti na dveh stolih hkrati in zavrnil prepoved burkinija na državni ravni, a hkrati podprl prepovedi na lokalnih ravneh, češ da je burkini simbol poniževanja žensk. Zato je precej ironično, da se proti poniževanju žensk borijo s poniževanjem žensk. Ils sont fous, ces Francaises, bi verjetno rekel Obeliks.
Prišli smo namreč do točke, ko organi pregona v zahodni državi na javni plaži znova preverjajo, če so ženske primerno oblečene. Le da so včasih preganjali kopalna oblačila, ki so pokazala preveč, danes pa preganjajo oblačila, ki pokažejo premalo.
No, resnici na ljubo, ponekod še vedno preganjajo prekratke kopalke. Denimo, v Saudski Arabiji. A strašljivo je, da oblasti v obeh državah - v enem primeru verske, v drugem sekularne - ženskam določajo, kako smejo biti oblečene. Oziroma, če smo res zelo natančni: kako ne smejo biti oblečene.
Toliko o svobodi v liberté, égalité, fraternité.
