Tiskane izdaje
Tisto, kar imenujejo ezoterika, mi je zadnja leta nekako blizu. Ni se mi zdelo, da bi jo iskal, vsaj tako mislim, k meni je prišla z ljudmi, ki sem jih srečeval na svoji poti od prahu do prahu.
Nekaj tistega, kar sem se o starih znanjih o življenju duše naučil v zadnjem desetletju, mi je osmislilo življenje, najbolj poleg otrok, ljubezni in prijateljev.
Kar sem se menda edino zares naučil, je to, da tisti, ki me v življenju najbolj ogroža, sem jaz sam. Da sem sam svoj največji sovražnik, pa čeprav se še tako želim spoprijateljiti s samim seboj.
Jasno mi je, da smo vsi, ki se ne pustimo zvleči v gnojno jamo civilizacije, ves čas na robu brezna, brez pravega zagotovila, da je ta rob dovolj trden za hojo, in vsak korak je lahko naš zadnji.
Če se tega zaveš, ti ni več težko poskušati razumeti največjih sovražnikov, in tudi za tiste, ki si jim včasih rekel smet, najdeš prostor v svojem življenju, in tudi če jih ne razumeš, veš, da imajo prav toliko pravice biti tu kot ti, ki o sebi misliš, da si OK.
Pa najverjetneje nisi: če bi oni, ki jim ne rečeš smet, zapisali kaj o tebi, bi bilo isto kot ono, kar si sam včasih mislil o njih.
Navadno imamo o sebi visoko mnenje, kar je nedvomno znak ne preveč visoke inteligence − tudi tako se da živeti. Saj veste: no brain, no pain. Če ni možganov, ni bolečine.
Če pa se malo potrudiš in kaj prebereš in poslušaš modrejše, pametnejše in bolj izobražene, takrat morda ugotoviš, da moraš biti pred življenjem ponižen.
Ne zato, ker bi se ga bal, pač pa zato, ker o njem tako malo veš, kljub vsemu sranju, ki se ves čas lepi nate. Če bi o življenju res kaj vedeli, tega lepljena ne bi bilo, ni res?
Zadnja leta se dogaja na Slovenskem nekaj posebnega, vse več se piše o duhovnosti in morali. In iz obojega se dela kapelica. Iz najbolj preprostih stvari se piše visoka pesem. Ni čudno, da potem tega mnogo ljudi ali ne razume, in kar je tudi hudo, da mnoge, ko slišijo izraza duhovnost in morala, to spravi v popolno besnilo in jih skoraj vrže po božje.
Zadnjič sem nekaj malega bral. In našel tole − kot vem, je temelj zapisa delo indijskega filozofa. Pa se mi je zazdelo, da je klub zapletenosti dovolj jasno povedano veliko in tako, da razumeš in da se ti, tudi če se ne strinjaš, od hudega ne utrga.
»Duhovnost ni ne visoka intelektualnost ali razumskost in ne idealizem, ni ne nravna usmerjenost uma ali moralna čistost in samozatajevanje, ne religioznost ali vneta in vzvišena čustvena gorečnost, niti duhovnost ni zmes vseh teh izvrstnih stvari.
Duhovnost je v svojem bistvu to, da se zbudimo k notranji skriti resničnosti svojega bitja, k duhu, jazu, duši, ki je drugačna od našega uma, življenja in telesa. Tisto, kar mislimo o sebi ali drugi o nas, tisto, kar živimo vsak dan, tisto, kar smo videti, vse to ni tisto, kar v sebi v resnici smo. Duhovnost je notranje prizadevanje, da bi jo sami spoznali in občutili, da bi bili to, da bi dosegli večji stik z resničnostjo onkraj, ki pa prežema tudi vesolje in je v našem bitju. Človek je svoje vesolje in živi v vesolju drugih, in ti dve vesolji, kakršnikoli že sta, sta tudi eno samo vesolje.«
Duhovnost, kot se beseda uporablja pri nas, včasih pomeni neko početje, s katerim naj bi si odgovorili na marsikaj, kar nas zanima o svetu.
Morda bo boljši odgovor, v razmislek o tem, kaj lahko duhovnost je, kar naj se duhovnost ujame s pozabljenim, skritim delom duše, s tistim, kar smo, to, da spoznamo samega sebe, da smo se sposobni obvladati in se oplemenitimo, postanemo boljši ljudje. »Ko nam vse to ne povzroča več naloge, pač pa način sobivanja s samim seboj«, pravi filozof, »smo našli pot do sebe in do semena vseh svetov, ki zagotovo živi v slehernem od nas.«
Všeč mi je bilo. Je treba zato, da se zmeniš s samim seboj, v tečaj duhovnosti, da ti o tem, kar si, pove nekdo drug, ki ga je razsvetljeneje doletelo čez noč, pred tremi meseci, zdaj pa prodaja znanje vsej Sloveniji? Ne vem, odločili se boste sami. Ko sem sam parkrat iskal odgovore na vprašanja, ki so bila pretežka zame, sem se potrudil in našel one, ki duhovnost so, ne pa ki le razlagajo o njej.
Kaj pa je morala? Ta se nam zadnjih petnajst let precej opleta okoli jezika; na koncu se največkrat izbesediči, da je pač ni. Pa čeprav bi morala biti. In če bi bila, pravijo, bi bilo na svetu vse v redu. In da če bi bili vsi moralni, da bi bili vsi dobri in razsvetljeni.
No ja, mogoče ... Morda pa od morale preveč pričakujemo in jo malo precenjujemo. Spet se vračam k zapisu, ki vleče korenine v zapisu modreca.
»Morala je del navadnega življenja. Je prizadevanje, da bi zunanje ravnanje usmerjali z določenimi umskimi pravili ali pa da bi s temi pravili oblikovali značaj po vzorcu kakšnega umskega ideala. Vendar pa, če ima človek cilj, da vstopi v duhovno zavest, tedaj ti zgolj sama moralnost, pa naj bo še tako izražena, tega ne bo prinesla, to ni dovolj. Morala je zelo veliko, a ne dovolj, da bi napolnila najlepše sobane človekovega duha in da bi bilo to dovolj, da bi bilo to končno, sklepno dejanje.
Najbrž je morala, za mnoge svetloba, ki preganja slabo, premalo, morda bi lahko celo rekli, da je tudi morala nekakšna dogma. Plemenita, pa vendarle − dogma.
Najvišja duhovnost se giblje v svobodnem in širokem ozračju, visoko nad tisto nižjo stopnjo iskanja, kjer vladata verska olika in dogma, nič kaj lahko ne prenaša njunih omejenosti ter jih presega celo, ko take stvari dopušča ljudem, ki si tega želijo; najvišja duhovnost živi v izkušnji, ki je formalni verski pameti nerazumljiva.«
Jap, čeprav ne razumem povsem, mi je zapisano blizu. Če je morala zapovedano pravilo, ne pa nekaj, kar je v nas, bo težka, to sem že pokasiral.
Zdi se mi, da ko opletamo z besedama duhovnost in morala, da s tem prikrivamo resnico pred samim seboj, da je vse odvisno od nas. Da se moramo zgolj sami odločiti, kakšni bomo.
Jasno, da človek − spet si izposojam tujo misel − ne pride kar takoj v najvišje, kar je v notranjem življenju. Sprva so potrebne nižje opore in stopnje, prek katerih se vzpenja; vsakdo si mora postaviti nekakšen zidarski oder, ki je sestavljen iz dogem, čaščenja, podob, znamenj, oblik in simbolov. Potem se giblješ po tem odru in počasi poskušaš razumeti. Na tej poti je treba spoznati, da je potrebna tudi neka mera popuščanja in dopuščanja napak in razumevanja lastnih napak in napak drugih. Vse to je oder, kjer potem lahko človek stoji, ko se odloči iz sebe narediti nekaj prebavljivejšega za samega sebe.
Vsakdo sam najde svoj pot, potem ko se zave, da je nekje nekaj veliko večjega in resničnejšega kot to zunanje življenje, ki ga ljudje živimo v egu in nevednosti.
Kako se lotiti prvega koraka, da bi nam bile stvari in življenje razumljivejše? Zdi se, da so odgovori na zapletena vprašanja preprosti. Če − tako verni kot ateisti − preberemo tako deset božjih zapovedi kot temeljno listino OZN o človekovih pravicah, da bomo oboji storili prvi korak v pravo smer, ne glede na to, da pri praktičnem sledenju zapisanega ne moremo zagotoviti več kot 50-odstotne uspešnosti. Sam sem nekje pri 30 in na škrge gre ...
Takrat, ko se nam to pošajna, je vseeno, ali to, kar smo prebrali, imenujemo vera, etika, morala, duhovnost, ali pa preprosto spoznanje, da smo najbrž precej originalni bebci in da je možnost, da bi se kaj izboljšalo, majhna.
Včasih se mi zazdi, da je to, da se ti ne da poiskati odgovorov na ono, kar te teži, tako, kot bi bil plavalec in bi padel v vodo, a ker si prelen, da bi plaval, potoneš.
Tisto, kar nas v življenju najbolj ogroža, smo sami, ni res?
