Cerarjeva popotnica v Bruselj

Ko se je nekdanja premierka in zdaj komisarska kandidatka Alenka Bratušek lani spomladi, z grožnjo trojke za vratom, prvič podala v bruseljsko palačo evropske »vlade«, so jo pričakali zaskrbljeni obrazi predsednika Barrosa, komisarja Rehna in sodelavcev in menda tudi zelo neprijetna vprašanja v slogu, češ, kaj pa se greste v Sloveniji, da vam vlade padajo po tekočem traku, ekonomija pa se vam maje. Kdo pa je pri vas sploh oblast?

Po letu in pol je odletela še njena vlada, ki je grožnjo s trojko sicer začasno pregnala, to je treba priznati, a zdaj bi se na pot v Bruselj že lahko začel pripravljati novi premier Miro Cerar.

Po 1. novembru, ko nastopi nova komisija, bosta tam naša glavna sogovornika veliki evr(op)ski guru Jean-Claude Juncker in njegova desna roka, novi evropski finančni komisar Pierre Moscovici. Ob prvem stiku prejšnje vlade z evropsko oblastjo je bil moto iz Ljubljane slišati kot »We don't need money, we need time«. Pa se je kasneje izkazalo, da potrebujemo veliko denarja, hudičevo veliko denarja. Pol leta kasneje smo si bili primorani izposoditi poldrugo milijardo dolarjev celo pri anonimnem investitorju, za katerega se je kasneje razkrilo, da je to nihče drug kot kalifornijski obvezniški gigant Pimco, investicijska družba, ki v svoji bilanci obrača premoženje v vrednosti skoraj 40 slovenskih letnih BDP-jev. Zakaj je ta informacija morala tedaj ostati tajna, ni bilo nikoli pojasnjeno.

Kaj vse bodo teme prvega vsebinskega pogovora na relaciji Jean-Claude Juncker – Miro Cerar, lahko zdaj sicer še špekuliramo, a novi premier bo bruseljskim birokratom brez dvoma znova pojasnjeval, kje smo in kam gremo, zagotovo pa bosta na agendi aktualni prioriteti, kleščenje proračunskega primanjkljaja in nadaljevanje privatizacije.

Najresnejši izziv, z domačimi in evropskimi posledicami, bo seveda priprava proračuna, kjer časa ni prav veliko. Do sredine prihodnjega meseca bo tudi že znano, kako sta kaj naša bančna bisera NLB in NKBM prestala aktualne stresne teste in koliko denarja jima bodo znova lahko naklonili davkoplačevalci. A proračun v prihodnje čakajo še drugi bančni stresi. Na ministrstvu za finance bodo medtem lahko tudi že izračunali, kakšne bodo finančne posledice odločitve strasbourškega sodišča, da mora Slovenija poplačati stare devizne vloge hrvaških in bosanskih varčevalcev. Za zdaj namreč tega odgovora še ni, tako vlada kot Banka Slovenije pa menita, da gre za znatno vsoto, ki pa da jo je Slovenija sicer sposobna financirati. Neuradno se omenja vsota več sto milijonov evrov. Drugi, sicer manjši finančni rep, ki se vleče iz razpada SFRJ, je seveda poplačilo odškodnin izbrisanim. Tretji in dolgoročno daleč največji proračunski izziv 2015 pa so stroški obresti za najete državne dolgove, ki letno že dosegajo milijardo in sto milijonov evrov.

Če čez palec seštejemo vse naštete državne stroške (banke, devizni varčevalci, izbrisani, obresti), ki s samim državnim proračunom v ožjem pomenu besede nimajo nobene zveze, dobimo vsoto v znesku do dveh milijard evrov. K temu moramo dodati še veliki in naraščajoči slovenski demografski problem – obvezni vsakoletni transfer iz proračuna v pokojninsko blagajno v višini 1,5 milijarde evrov. Tretjina državnega proračuna bo šla samo za naštete obveznosti, denarja nam bo zmanjkovalo, spet se bomo morali zadolževati, javni dolg nam je pa že itak eksplodiral. Povsem logično, da novi finančni minister Mramor napoveduje reze v državni blagajni.

V Sloveniji se vlade ekspresno menjajo, zdaj imamo že četrto v zadnjih treh letih, in posledica te politične volatilnosti je med drugim, da naša oblast tudi v javnih financah vse počne na kratek rok, brez strateškega pogleda in odgovornosti za pet ali deset let naprej.

V tem kontekstu je kar prav, da imamo nad sabo še nekoga, v tem primeru Bruselj, čeprav si o odzivnosti, učinkovitosti, včasih pa tudi o dobronamernosti evropske komisije lahko mislimo, kar hočemo. Juncker in Cerar si bosta tako ob prvem srečanju to jesen zagotovo imela marsikaj povedati – in prav zanima me, ali bo slovenska stran tedaj še vedno trdila, da denarja ne potrebujemo ...