Hoteli bi več svobode, zato potrebujemo ogromno discipline in predanosti. Slišati je paradoksalno, a ni. Osvobajajoče logično je.
Ko bi le imel nekoliko več časa zase. Ko bi le bil nekoliko bolj svoboden. Mnogi to kdaj rečejo, neredki so, ki tako razmišljajo, čeprav vedo, da so njihove sanjarije o prostosti neprimerno drugotne v primerjavi s sanjami o svobodi, ki jih imajo ljudje, ki so pribežali iz zatrtih družb ali so prisiljeni životariti v njih.
Na Zahodu smo se dokopali do številnih svoboščin, nikakor niso za vedno, a kakor da se ne znamo sproščeno kopati v njih … Ker je svoboda pogosto le prazna beseda. Kako jo doseči, naprej tarna prenekateri sodobnik, ko pa se mu zdi, da je vsakdanjik vse bolj naporen, da čas vse hitreje teče in ga sploh kronično primanjkuje. A kako se ji približati tako, da ne bi povsem postavili na glavo življenja – vreči se na takšno ali drugačno obrobje ni za vsakogar – in bi vendarle imeli občutek, da smo gospodarji časa? Kakšno sploh je popolnoma svobodno življenje?
V brezdelju ni svobode, brezdelje je pogubna obsodba, v dolgotrajni lenobi je je še manj. Počitnice niso rešitev za vedno, tudi v dokončnem odmiku pogosto ni sreče: za zmeraj zbežati, denimo, iz mesta na podeželje, ne pomeni le pridno obdelovati svojega vrta, ampak tudi navajati se na novo mentaliteto. Ni nujno mehka … Francoski esejist in urednik Alexandre Lacroix je pred časom v reviji Philosophie ponudil rešitev, resda je se sliši paradoksalno, a je blizu marsikomu in znana nemara vsem: izberi nekaj samo zate »višjega« in se drži svoje poti. Najdi svojega intimnega »gospodarja« in postavi svojo notranjo motivacijo nad vse druge preštevilne zunanje naloge.
Svoboda je v resnici strašna rutina, hudo naporen urnik in popolna predanost cilju, ki ga je uspelo izbrati samodiscipliranemu človeku.