Cilji, nekateri zgrešeni

Tudi če se je o razvpitih pregrešno visokih honorarjih zdaj že bivše ministrice Stanke Setnikar Cankar in vseh drugih veliko povedalo in razkrilo na glas in še več na hodnikih, se je seveda mogoče vprašati, kako lahko takšen sistem deluje na ravni zgleda. Zgleden je očitno bil, a predvsem za skupino, ki je garala za te honorarje. Seveda je bilo vse po pravilih, o tem je skoraj prepovedano dvomiti. Zato tudi govorijo, da je kriv sistem, ki je to omogočal. In kaj, če honorarji ne bi ušli v javnost? Ali bi kdo opozarjal na čudni sistem? In ali bi tudi zdaj, če se ne bi zgodilo to razkritje, sploh vedeli, da je s sistemom, ki omogoča takšno dodatno delo, nekaj narobe? Narobe? Ker ne omogoča, da bi se to delo opravljalo v normalnih, in ne »popoldanskih« okoliščinah in bi bili zanje angažirani tudi vsi tisti raziskovalci in druga stroka, množice mlajših znanstvenikov, znastvenih prekercev, sveži in manj sveži diplomiranci, ki »pač ne pridejo zraven«?

Vprašanje je tudi, ali je sistem izobraževanja, znanosti, gospodarstva, zaposlovanja, mednarodnih projektov itd. zaradi dodatnega dela, ki so ga prizadevno in za honorar opravljali najbolj izpostavljeni profesorji in drugi, boljši? In za koga? Slišati je užaljene ocene, kako zbanalizirano so obravnavani ti visoki zaslužki visokošolske elite. Toda ali so zbanalizirana dejstva, da so zaradi tega tudi nekateri drugi njihovi kolegi premalo zaposleni in da se brezposelni diplomiranci nimajo kam umestiti?

Naj se ustavim pri brezposelnih diplomirancih. Če se je posameznik, diplomiranec v čakanju in iskanju službe po opravljeni diplomi, kje začasno, za kakšen mesec, dva ali štirnajst dni ali kaj takega zaposlil – seveda po vseh pravilih –, se je debelo uštel. Lahko bi uporabljala druge, bolj jasne in sočne izraze. In kaj se je temu diplomirancu zgodilo, ko se mu kje pokaže priložnost, da bi lahko dobil zaposlitev, ki bi bila financirana kot prva zaposlitev in bi delodajalec tako zanj »dobil« tistih nekaj tisoč evrov? Ja sledi preprost odgovor: to pač ni več prva zaposlitev in na tistih nekaj jurjev, ki bi jih kot sofinanciranje zaposlovanja dobil zaposlovalec, naj se pozabi. Ampak to je pač neki banalen detajl, ki s prej omenjenimi raziskavami in projekti, honorarno poplačanimi, nima kaj opraviti.

Tudi volonterska pripravništva pač niso problem teh razvpitih honorajev. O neplačanih, volonterskih pripravništvih ali obveznih praksah je bilo že veliko zapisanega. Celo uradni sistem je ugotovil, da je nekaj hudo narobe. V tem tednu je celo že na parlamentarnem odboru napovedana obravnava predloga zakona o ukrepih s področja pripravništev. A glej ga, zlomka, nekatere organizacije mladih, ki se s to problemtiko spopadajo, že pravijo, da zakonu nasprotujejo, saj so pričakovale, da bo zakon problem pripravništva reševal sistemsko in dolgoročno. Takšen, kot je zdaj, predlagan v omenjem zakonu, pa po njihovi oceni položaj pripravništva, kakršen je že zdaj, in ta je slab, še poslabšuje.

Seveda študije in projekti lepo honoriranih verjetno niso neposredno povezani s temi pritlehnimi problemi nepomembnih diplomirancev, ki nam bodo tako in tako bolj ali manj nekam pobegnili. Tudi izračuni, koliko pripravništev ali podobnih zaposlitev mlajših raziskovalcev bi lahko financirali iz vsaj desetine ali nekja odstotkov te milijarde honorarjev, so bolj ali manj izsiljeni in spet banalni.

Toda kljub temu se lahko vprašamo, ali se vsaj kakšen od teh dobro plačanih projektov ukvarja z vprašanji volonterskih pripravništev: zakaj smo vanje sploh privolili in kako jih nemudoma in pošteno in ne spet z novimi zankami in figami v žepu – odpraviti. Ali pa, ali se s temi dobro plačanimi projekti, če so povezani z raziskavami in morda posledično gospodarstvom, išče priložnosti za kakovostna delovna mesta? Ali se to ob izpostavljenih problemih nezaposlenih diplomirancev in premalo izkoriščenih raziskovalcih potrjuje? Če ni tako, so nekateri od teh lepo plačanih študij in projektov verjetno zgrešili svoj cilj, razen tistega v konkretni denarnici.