Tiskane izdaje
Ker sem jezna, bom kratka.
Opažam, da je časnik s težo, ki benevolentno odstopa svoj spletni prostor tudi mojim pisarijam, odprl javno razpravo o prekernem delu.
Vse lepo in prav, edino smiselno je, da je prekerno delo po tem, ko je problem že desetletja, končno postalo tema, ki seže tudi čez zidove filofaksa in FDV-ja, da postaja politična tema in da bo, če bomo dovolj vztrajni, težaški in zahtevni, morda nekoč postalo prvovrstna politična tema, kakršna v resnici je.
Ampak lepo vas prosim. Ne vem točno, koliko zunanjih, honorarnih, prekernih sodelavcev soustvarja Delove vsebine, vem pa, da nas je veliko. Vem tudi, da so honorarji obupni in da večina novinarjev prekercev dela kot utrgana, da se prebije skozi mesec, kar je slabo tako za nas, kot za naše delo.
Doživljate prekerno delo kot pereč problem? Kot anomalijo, krivico, družbeno neenakost? Bi radi zoper to kaj ukrenili? Ja zaposlite nas, za božjo voljo. Ali pa nas vsaj plačujte kot ljudi.
Ne pa da odprete spletno platformo, ki daje obupanim ljudem priložnost, da lahko za vas brezplačno ustvarjajo družbeno relevantne vsebine.
Če se ne motim, se tovrstnemu vedenju z lepo slovensko besedo reče lepodušništvo. Z malo gršo pa hinavščina.
P. S.: če me Word samo še enkrat vpraša, ali sem namesto »prekerno« morda mislila »prešerno«, bom računalnik vrgla skozi okno. Mislim, da je vrag dokončno odnesel šalo.
