Demografska katastrofa

Da začetek leta vsem tistim, ki so ga (vsaj začasno) sledeč novoletnim zaobljubam prebili brez alkohola, cigaret in mastne hrane, ne bi minil preveč pusto, je spletni portal 24kul.si pred kratkim v glodanje ponudil prav mastno kost: članek z naslovom Število prebivalstva v Sloveniji bo upadlo za 30 %! Razlog − sporno delovanje Maruše Gortnar in Tanje Salecl na Sektorju za enake možnosti MDDSZ?

Kratka obnova za tiste, ki ste imeli to srečo, da ste ga zgrešili: Sloveniji grozi demografska katastrofa. Raziskave OZN o gibanju števila prebivalstva do leta 2100 namreč kažejo, da Slovencem grozi izumrtje. Če smo se letos še lahko prešteli na dobrih 2.068.000, nas bo do leta 2030 le še 2.054.000, leta 2050 še 1.942.000 prebivalcev, leta 2100 pičlih 1.693.000, kmalu za tem pa nas bo, kot so nekoč preroško peli Agropop, na svoji zemljici živelo le še milijon. Razlog? Niče več noče imeti otrok. Spontano? Seveda ne! Vse skupaj je rezultat skrbno načrtovane zarote.

Kriva je − kdo drug kot − »vladajoča radikalna elita«, ki si naklepno prizadeva za uničenje naroda. Ne vemo sicer zakaj, vemo pa, s kakšnimi sredstvi. In tu se začne prava veselica. Avtorica članka Mateja Lorber namreč postreže z argumentacijo, ki ji ni para: ne samo da ima Slovenija splav zapisan v ustavi, brezplačno kontracepcijo na dosegu roke, legalizirano ločitev, v osnovnih in srednih šolah pa vzgojo za spolnost namesto vzgoje za starševstvo, celo tako hudo je, da je pri nas zunajzakonska zveza izenačena z zakonsko, pa še to nam ni dovolj, »protidužinski lobiji« namreč vztrajajo pri nadaljnjem eksperimentiranju s konceptom družine, katerega cilj ni nič drugega kot dokončna ukinitev zakonske zveze.

Poleg abstraktnih Lorberjeva našteje tudi konkretne krivce: tako imenovani »skriti sektor za enake možnosti na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve«, urad, ki mu vladajo »radikalne feministke«, Anja Kopač Mrak, Maruša Gortnar in Tanja Salecl, ki kot kakšen Jamesa Bonda vreden zlikovec »iz ozadja in daleč od oči javnosti izvajajo socialno eksperimentiranje v Sloveniji«, začenši s »prevzgojo slovenskih žensk«, ki jih je treba, če naj zmaga temna stran, za vsako ceno odvrniti od materinstva in skrbi za družino.

Vsake šale je enkrat dovolj. Lahko bi se samo nasmejali temu, da nekdo to, da je zunajzakonska zveza izenačena z zakonsko (kar v principu pomeni tudi to, da predstavlja ugodnejše okolje za načrtovanje družine), ali to, da bi pravica do poroke in posvojitve pripadla še komu drugemu kot heteroseksualnim parom, poskuša predstaviti kot krivce za to, da je pri nas otrok vse manj. Če bi bili res dobrodušni, bi lahko v duhu zadnje kampanje Čas je ZA še enkrat miroljubno razložili, da to, da ima pravice še nekdo razen tebe, ne more pomeniti, da ti svojih nimaš več. A tako smisel za humor kot potrpežljivost počasi presihata.

Skoraj zagotovo drži, da se slovenska demografska slika stara. A to skoraj gotovo ni rezultat kakšne zarote in lobističnega delovanja iz ozadja. Bolj kot karkoli drugega je posledica stanja v družbi, ki je mladim izrazito nenaklonjeno, nenaklonjeno je njihovemu osamosvajanju, njihovi ekonomski, s tem pa tudi čustveni neodvisnosti, ki ju človek nujno potrebuje za to, da bi se lahko šel družino. Človek, ki ne zmore skrbeti niti zase, se bo namreč težko odločil za to, da bi skrbel še za nekoga drugega. Smo država, ki izvrstno skrbi za tiste, ki so imeli to srečo, da so se rodili dovolj zgodaj, da so se prigrabil do rednih zaposlitev za nedoločen čas, se zabubili vanje in se jih oklenili do penzije, za tiste, ki te sreče niso imeli, pa se ne zmeni kaj preveč. Smola, da moramo biti ravno mi njena prihodnost. Saj tega ne pišem prvič, a morda ni odveč spomniti: velik delež moje generacije sestavljajo prekarni delavci. Ljudje, ki morajo za to, da zaslužijo minimalno plačo, opravljati tri ali več del. Ljudje, ki zaradi oblike zaposlitve, v katero so prisiljeni, niso upravičeni do kredita. Ljudje, ki jim tisti, ki so po osamosvojitvi na lahek način prišli do lastniških stanovanj, ta stanovanja oddajajo po oderuških najemninah. Oprostite, kdo pa bi si v takih okoliščinah sploh lahko privoščil razmišljati o naraščaju?

A žal je to samo ena polovica problema, ki ga odpira članek Mateje Lorber, in žal je njegova druga polovica morda še malo bolj zlohotna: ta tekst je namreč čudovit primerek poskusa prikazati, da so določene pravice, ki predstavljajo temelj družbe enakosti in svobode in ki so bile izbojevane mukoma (kot sta na primer pravica do splava in kontracepcije), same po sebi zle in tisti, ki se zanje borimo, delujemo naklepno škodljivo, če ne kar zločinsko v prid družbenega in narodovega uničenja.

Izkušnje iz razpravljanja s somišljeniki Mateje Lorber učijo, da vsi poskusi razumne protiargumetnacije običajno naletijo na gluha ušesa, zato bom tokrat namesto tega poskusila z osebno izpovedjo: zagovarjam vse, čemur nasprotujete. Pravico do splava, brezplačno kontracepcijo, pravico do poroke ne glede na spol vseh udeleženih. A to nikakor ne pomeni, da z vami ne delim tistega, za kar zatrjujete, da je najpomembnejše. Z velikim veseljem bi vzgajala par otrok in upala, da odrastejo v samostojne, srečne in dobre posameznike, z veseljem bi se poročila, rada imam državo, v kateri sem se rodila, njeno kulturo in njen jezik, vesela sem, da je zdržala vse zgodovinske pritiske, in vesela bom, če bo tako tudi ostalo. A kaj vse mi to pomaga, če ta država do mene ne čuti enako?