Tiskane izdaje
V novo leto ogromno Zemljanov vstopa z ničemer drugim kot s samimi dobrimi nameni. Prelomni trenutki se zdijo najbolj primerni za rekapitulacijo tega, kaj smo v preteklosti počeli narobe, in za premislek, kaj bi morali odslej popraviti. Tako se za prihodnost opremimo z dobrimi nameni glede lastnih življenj, včasih pa tudi glede drugih.
Svet je že od nekdaj poln dobrih namenov. Diktatorji vseh časov so se vselej znali opremiti z njimi. Lahko jim torej očitamo marsikaj, tudi poboje in nesmiselne smrti, a nihče jim ne more očitati, da niso imeli dobrih namenov. Od Hitlerja do Stalina, od terorističnih napadov do vojne proti terorju lahko opazimo, da vse še tako spodletele politične poteze povezujejo prav izhodiščni dobri nameni. In jasno je, da nič ne more sveta ogroziti bolj kot dobronamerni voditelji.
Ni naključje, da v zvezi z dobrimi nameni obstaja pregovor, ki se je v neki različici pojavil že v antiki, uporabljal ga je sveti Bernard, v sploši rabi pa se je uveljavil v obliki: "Pot v pogubo je tlakovana z dobrimi nameni". Kasneje je pregovor dobil dobil nadaljevanje, da se namreč v nebesih cenijo le dobra dela.
Danes lahko rečemo, da se tudi na Zemlji cenijo le dobra dela ali vsaj to, da vrednost našega obstoja ocenjujemo po naših ravnanjih in ne po naših najbolj plemenitih notranjih namenih. Naša globoka čustva in čustvovanja, naši načrti in plani so lahko še tako častivredni, toda če ne dobijo materializacije v naših dejanjih, so povsem irelevantni.
A tudi vsa dobra dela niso sama po sebi neoporečna. Z današnje perspektive so bili najslabši sužnjelastniki tisti, ki so imeli le dobre namene in so s svojimi sužnji ravnali kot z ljudmi. To so bili ljudje, ki jim ne moremo očitati krutosti ali nečlovečnosti, so pa nekaj tako nezaslišanega, kot je sužnjelastništvo, napravili bolj sprejemljivo ter s tem pripomogli k njegovemu ohranjanju. Gledano za nazaj so sužnjeastniki s slabimi nameni in ravnanji napravili več za odpravo suženjstva kot njihovi humani kolegi.
Z drugimi besedami, ne samo, da ni dovolj imeti dobrih namenov in delovati skladno z njimi, ampak je potrebna še presoja, k čemu naša dejanja zares doprinašajo, koga zares ščitijo in koga s svojimi dobrimi nameni in deli v končni fazi prizadanemo.
Danes res ni lahko potegniti te ločnice. Na misel pride človekoljubna pomoč za degradirane države v t.i. tretjem svetu. To je svet, v katerega smo investirali toliko dobrih namenov in dobrih del, da bi moral od vseh teh že zdavnaj vzcveteti. O omejeni vrednosti človekoljubnih del med drugim priča to, da vsa ta dobra dela nobenega od osveščenih bogatih dobronamrenežev nič zares ne stanejo, pa naj v svojo skrbno izbrano človeško katastrofo investirajo še tako velike vsote.
Pasti dobrih namenov so znane že vsaj tisoč let. V državah, ki so doživele razsvetljenstvo, bi morali dobri nameni že izumreti, z njimi pa tudi ideja dobrih del. Ne zato, ker ne bi bili dobri nameni ali dobra dela (torej donacije) nekaj dobrega, ampak zato, ker svet in še posebej pa degradirane države ne potrebujejo naše dobrote in naših dobrih namenov. Potebujejo korenite globalne ekonomske in politične spremembe, ki bi jim omogočile, da bi lahko imeli svoje dobre namene in svoja lastna dobra dela.
Dobri nameni in dobra dela so naposled povezani s tem, kako ustvarimo želeno samopodobo, kako nekaj naredimo, da smo bolj všeč samim sebi, da se bolje počutimo v lastni koži, kako sami sebe zagledamo v boljši luči.
Vse to velja tudi za novoletne zaobljube, vselej polne dobrih namenov. Za novo leto bi bilo smiselno odreči se dobrim namenom, ki jih praviloma gojimo le zato, da nam v resnici ne bi bilo treba nič spremeniti.
Če že izberemo novo leto za prelomnico naših življenj, lahko začnemo z veliko skromnejšimi podvigi, morda samo s tem, da na vsakodnevni ravni ravnamo bolje s svojimi kolegi, prijatelji in bližnjimi: da smo lepši, boljši, bolj vljudni, kot smo v resnici. Potem ni izključeno, da bomo znali v kritičnih trenutkih tudi delovati pravilno. Dobri nameni pa grejo lahko na dopust za nedoločen čas.
