Dobro jutro: Duša od poganjavčka

Verjameva, da obstajajo bicikli brez zvoncev, a z dušo, in ljudje, ki so duše. Zadnjič sva srečali poseben primerek.

Steza je bila tako ozka, da sva morali ustaviti, da ne bi v blato izrinili strica s kobukom. Tudi on se ustavi, gleda red corvette in počasi našteje: »Nima zvonca ... Nima blatnikov ... Še luči nima. A je to kakšen bicikel?« »Peš sem hitrejši od njega,« se pohvali in hoče odvijugati dalje. Seveda je bicikel, gospod, red corvette je, stopim v bran corvette. »Kakšen red?! Če nima zvonca ... Luči ... Blatnikov ...« Red, gospod, kot rdeča corvette, mu razložim. »A, ja, to. Korveta bi pa lahko bila.« Pri zadnji besedi se mu je klobuk postavil postrani, corvette pa balanca. Da jo je takole sredi ceste obdihal, kakšna je videti, ušlo pa mu je njeno bistvo, ki ga skriva v verigi, se je razburila. Iskreno rečeno, veriga jo je res še zlasti ločila od gospodovega na daleč vidnega – tekočega poganjavčka. »Kako bi mi pa brez zvonca dali 'cahn', naj se umaknem?« se kar ni umaknil gospod. Ob tem je celo corvette začelo siliti na smeh, ker je bilo očitno, da bi se v vsakem primeru zelo zelo težko na brzino umaknil. Nakar je corvette še izvedela, da se v časih, ko je bil on mlad, niso takole sami vozili; dva sta cingljala skozi vas in luč jima je ves čas svetila. No, če sva ustavila, in velikokrat sva se, hehee, je luč ugasnila, nama je pojasnil čudo delovanja dinama, ki ga corvette v življenju še ni videla. Pa blatnike smo imeli, da nismo bili do vratu od blata, je rekel in še, da ni slabo tudi danes imeti zvonca, pa luči, pa blatnika. »Da ni ritka mokra, heheh,« se je počasi smejal. »Gospod,« mu rečem, »da prekinemo tale proceduralni zaplet, bi se zdaj odpeljala.« »Ha, proceduralni zaplet! Ta je bil zame samo, če punca ni hot'la na bicikl,« je rekel in stopil – v blato.