Dobro juto: Mesec kitajskega poka

Vsak trenutek se bo začelo. Kakor da gonjači zlih duhov napovedujejo prihod novega leta veliko prej, preden se zares začne. Že pokajo petarde.

Tako Kitajci neopazno vstopajo v naš december s tradicijo pokanja, ki je starejša od smodnika. Že v 3. stol. pr. n. št. so ugotovili, kako pripraviti kos segretega bambusa, da eksplodira, ko pa so iznašli smodnik, se je njihova miroljubna bojevitost izrazila v petardi. Z glasnim hrupom so se bojevali proti demonom, kadar se je rodil otrok, oženil sin, začela nova pomlad ali dozorelo riževo vino – vse v imenu čiste tišine, ki se je nato začela, pripravljena, da se v njej zgodijo najboljše in najlepše stvari.

Vedno se mi je sicer zdelo, da so petarde nakopičen sadomazohizem ter da trpinčijo tuja ušesa in lastne duše. Prenašala sem jih samo takrat, kadar sem pomislila, da je naloga takega pokanja izgnati zlo iz samega sebe ter prisiliti vse iz bližnje in daljne okolice, da se zdrznejo, poskočijo in na tihem privolijo, da bodo v novem letu boljši ljudje.

Ne maram petard, čeprav je njihovo uporabo mogoče pojasnjevati s tradicijo in kozmogonijo, in ne zanima me, da te majhne pirotehnične spake poskušajo posnemati teorijo izhoda iz teme z velikim pokom. Ne prenesem misli na to, da je na Kitajskem vsak december mesec smrti v tovarnah, v katerih izdelujejo petarde. V njih najpogosteje ženske, včasih pa tudi otroci, vstavljajo smodnik v kartonske tulce in jih pakirajo v pisane škatle, podobne embalaži za praznične sladkarije. Varuje jih samo spretnost prstov, vsako leto pa nekaterim popusti zbranost.

Zli duhovi se vedno motajo okoli smodnika in igrajo z življenjem revežev. Zato raje poiščimo boljši način, kako jih odgnati. Predlagam, da zapojemo. Na ves glas. Me prav zanima, ali bodo tudi demoni ujeli melodijo.