Dobro jutro: Roger

Poskušal sem kolikor toliko zbrano servirati, a ko sem si žogico vrgel nad glavo, je izginila nekje v temi. Zamahnil sem v prazno in grdo zgrešil. Nič bolje ni bilo pri drugem servisu, tudi pri njem sem zamahnil v prazno.

Potem je bilo prve igre kar naenkrat konec, in medtem ko sem sedel na klopi ob igrišču, je pristopil Roger, ja, čisto pravi Roger Federer, in me z značilno govorico, ki jo vsi poznamo, tolažil, češ da se včasih nekaj podobnega zgodi tudi njemu.

Z drugo igro sva nadaljevala oziroma sva nameravala nadaljevati kar pod železniškim prehodom, kolikor se spomnim, je bil precej podoben tistemu v Rakeku, ki je tako ozek, da skozenj enosmerni promet ureja semafor.

Roger je stal na eni strani in se že pripravljal, da mi bo serviral, ko so se okoli mene začeli nabirati gledalci, najprej le dva ali trije, hitro pa se jih je nabralo precej več in, tebi nič, meni nič, posedli kar na tla. Čeprav sem jih prosil, naj se mi vsaj malo umaknejo, saj tako vendar ne morem sprejeti Rogerjevega servisa, se zame niso kaj dosti zmenili, preprosto so sedeli sredi ceste, živahno klepetali in čakali, kaj bo naredil Roger, ali pa jih tudi to ni zanimalo.

Roger je v preži na servis – zdaj že nekoliko nervozno – tapkal žogico ob tla, a tudi na njegovi strani podvoza se je nabralo nekaj sprehajalcev in radovednežev, ki so ga nekaj spraševali – kaj, nisem slišal, saj so bili predaleč.

Potem je Roger zajahal moped in se odpeljal ...

Jaz pa sem začutil, da nekaj ni v redu, in sem se zbudil.

Očitno je bilo zadnje dni preveč tenisa na televiziji.