Tiskane izdaje
Če bo leta 2525 človek še živ, bo morda dočakal leto 3535. Ko ne bo treba govoriti resnice, se lagati. Za karkoli bo mislil, delal, govoril, bo dobil tabletko. Leta 4545 ne bo potreboval ne zob ne oči, nihče ne bo gledal. Leta 5555 bodo roke bingljale ob telesu, nogam ne bo treba migati, ker bo to počel kak stroj namesto njih. Leta 6565 ne bodo potrebovali ne moških ne žensk, sina ali hčer bodo lahko pobrali z dna dolge steklene epruvete. Ko bomo leta 10.000, ne vedoč zakaj, pretočili že milijardo solz, ljudi ne bo več. Skozi večno noč nedaleč stran bo le zvezd mežik, kot da je včeraj.
Pesmico je približno tako že leta 1964 napisal Rick Evans iz dua Zager in Evans, tipičnega čudežnega enohitnega para, ki je leta 1969 šest tednov kraljeval na vrhu svetovnih lestvic. Na prvo mesto sta se prebila 12. julija, en teden pred človekovim pristankom na Luni. Prvič, zadnjič in nikoli več. Če se, seveda, ta človeški vrh ni dogajal v Hollywoodu.
S pesmice, ki so jo pozneje obtesali še laibachovci, sem moral popihati prah, da ministrica za medplanetarni razvoj, povezave in Ostržke ne bi živela v iluziji, kako se je prva domislila vrhunskega razvojno-potegavščinskega dosežka, šentflorjanske nirvane. Ministrica bo leta 2050 igrala na dude, podpisani bo plesal twist. Ne bomo potovali, ampak lebdeli v starih oldtimerskih dronih. Ne bomo mislili, delali, ne govorili, ker bo že vse povedano in narejeno. Ne bo več avtomobilov, ker ne bo več parkirišč. In vsemogočni Popovič mi ne bo več pobiral ušivih 40 evrov kazni za zalivanje svojih palm, ker jih bo vrtač dokončno preluknjal. V palači Združenih narodov v najbolj dolgočasnem delu Bežigrada bo na voljo tečaj wajdouskega dialekta. Na Bledu bodo končno ujeli dolgo skrivajočega morskega psa. Na terasi v Portorožu bo vsak vikend pel Mick Jagger. Ema bo že zdavnaj prehitela San Remo. Le Ljubljana bo še vedno dolgočasno enaka - najlepša in najbolj zelena. Od zavisti.
