Dobro jutro: A tisto kitaro še imate?

Ni šlo drugače, relikvijo je morala vrniti lastniku. Bila je živo rdeča, doma narejena kitara, z okrasom iz zelenega ultrapasa.

Objavljeno
21. avgust 2017 17.34
Polona Malovrh
Polona Malovrh

Na robu malega mesta je bila v letih, ko so svet obnoreli Beatli, gostilna. Kultno zakajena od jutra do večera, s stenami, porumenelimi od cigaretnega dima, in od starih knapov oblegana. Prava krčma sredi knapovskega geta, kjer so »špricarji« padali kot za stavo. Rekli so ji »dom« in veljalo je, da je ni večje kazni za dekle, kot če jo pošljejo v »dom« po cigarete.

A dom je imel tudi dvorano. Z današnje perspektive majhno temno čumnato, s tedanje pa velik, svetal in bleščeč svet, kamor ni mogel vsakdo, še najmanj dekleta: svet rock'n'rolla, kjer so se dogajale glasbene vaje Beatlov iz bližnje rudarske kolonije, ki so si nadeli ime Amebe in si puščali dolge lase, brali Džuboks, nosili hlače na zvon in doma sešite črtaste bluze, ki so jih namesto gumbov skupaj držale vezalke ter se sploh nosili kot Paul, John, George in Ringo.

Ena od deklet, ki so najbolj trpele, ko so morale v »dom« po cigarete, jih je oboževala: prave, še bolj pa »domske« Beatle. Kajti imela je srečo: celo dva njena strica sta nabijala rock. Čumnata je bila mali Liverpool, v katerem so ji dovolili dolge ure sedeti v kotu in se, zaviti v debelo sivo odejo, na pamet učiti A Hard Days Night.

Zaradi neznosnega mraza ji dolgo ni bilo jasno, da Liverpool ni pri – Eskimih. Po Ringu Starru je celo psa poimenovala, prvi simpatiji rekla Hey Jude, na steni pa ima še danes tihožitje iz kitare brez strun in limone z napisom Yellow Submarine. In kadar sliši Kreslina peti »a tisto črno kitaro še imate, gospod«, se vedno spomni strica, ki ga je lepega dne, že v zrelih letih, prešinilo: »A tisto mojo kitaro še imate kje?« Ni šlo drugače.

Dekle, ki je vmes že tudi gospa postalo, je moralo »relikvijo« vrniti pravemu lastniku. Bila je živo rdeča, doma narejena kitara, z okrasom iz zelenega ultrapasa. Kupili so ga, da z njim obložijo mizo, a je čudežno izginil. Lepega dne so ga spet ugledali – na kitari angelskih tonov … Zaradi nje so pri dekletu doma še dolgo po izdelavi unikata jedli s »surove« mize.