Tiskane izdaje
Vsakogar preganja vsaj eno mesto. Zdaj sem končno v mestu, ki ga je ustanovil mladenič, ki se je oklical za Boga, poskušal združiti vzhod in zahod ter se obleči v oblačila narodov, ki jih je osvojil. Sedim v sobici za šest dolarjev z razgledom za milijon dolarjev.
Pred mano se odpira aleksandrinski zaliv, lahko si predstavljam, da namesto turške trdnjave na otoku Faros stoji svetilnik, eno od sedmih čudes helenistične dobe, in da na drugi strani polmeseca, kjer je zdaj vojaška baza, še vedno stoji Izidino svetišče, znamenita knjižnica in palača Ptolemajcev.
Lahko si predstavljam zadnjo ptolemajsko kraljico Kleopatro, ko ji Antonij, poražen v bitki z Oktavijanom, umira na rokah. Lahko si zamišljam, da je občutil isto bolečino, ki jo je skoraj dve tisočletji pozneje v njegovem imenu ubesedil grški pesnik Kavafis z verzom: »Aleksandrija, ki odhaja. Aleksandrija spet odhaja.« Odšla je velikokrat v zgodovini, vsakič se je vrnila. Odšla je zaradi vojne med Grki in Judi, a jo je zacelil Hadrijan, odšla je s potresom in z njim Aleksandrinska knjižnica, vmes postala ribiška vasica in se spet razcvetela.
Zdaj je štirimilijonsko onesnaženo, hrupno mesto z dotrajanimi fasadami veličastnih stavb, ki zrejo na morje z razbitimi okni, za katerimi ni nikogar.
Stopam po hrupnih ulicah, zasutih s plastičnimi odpadki in iščem kozmopolitski duh mesta iz romanov. Nočem sprejeti tistega, kar vidim. Morda je kriv petek, da je nova knjižnica zaprta, da v kavarnah ni niti enega turista niti ene nepokrite ženske. Medtem ko na stari televiziji v penzionu igra črno-beli film iz časa med obema vojnama, ko so bile ženske tu svobodne, drzne, usodne kot Justine v Aleksandrinskem kvartetu Lawrenca Durrella.
To Aleksandrijo iščem, stičišče kultur in religij, muslimanov, judov in Evropejcev. In takšno jo želim poznati. Zato obstaja Kavafisov verz: »Prisluhni zvokom v svoj poslednji užitek, prelepim instrumentom skrivnostnega sprevoda, in jo pozdravi, Aleksandrijo, ki jo izgubljaš.«
