Tiskane izdaje
Dve Nuši sem poznal. Obe sta odšli. Prva že neznansko dolgo tega – v Ameriko. Še zdaj se sprašujem, ali sem jo sploh imel rad. Ali sem si samo domišljal. Z drugo Nušo sva bila samo poslovna kolega. Zdaj nisva več, ker nisem pilot. Saj se vračata. Obe. Toda ..., v glavnem ju ni več. Lani je šel Toni. Ni odšel sam. Odšla je cela hiša, ki jo je bil zgradil. Sesula se je kot hišica iz peska. Tak odhod vleče glavo malo postrani. Greš po ulici in tiste hiše ni več. Človeka še nekako pogrešaš, če pa izgine hiša, kaj hiša, institucija ..., potem ti pade lonček na glavo, ko greš mimo. Namesto odpotovanih pridejo drugi. Največkrat Američani. In odkrivajo Ameriko. Nimajo pojma, kako se obrežejo oljke, denimo. Ali pa, v kateri betoli ta teden varijo najboljše njoke s tartufi.
Nekateri gredo tako, da ne gredo. Dušana večkrat slišim, kako stopa po hodniku proti vratom. Enkrat bo tudi vstopil. Jaša, on je že leta v Ameriki, je nekoč zapisal, da so vsi ljudje delček tvoje duše. Tudi neznana prodajalka zelenjave na ulici, poštar, ki pri nas nikoli ne zvoni, soseda, ki stresa prt skozi okno ... Si misliš, kaj se zgodi, ko vsi ti odidejo? To se je v teh krajih že zgodilo. Vsi so odšli. Čez noč. Še psa ni bilo na ulici, da bi lajal v luno. In prišli smo ... počasi vsi Američani. Kaj naj vam razlagam, kako se je potem godilo oljkam! Tudi leto odide.
