Tiskane izdaje
Pred desetimi leti sem se v Ljubljani pogovarjala z nizozemskim pisateljem, popotnikom Ceesom Nooteboomom, večkratnim kandidatom za Nobelovo nagrado, in takrat mi je govoril o novem romanu, ki se mu je zgodil, ko je na literarnem festivalu v Avstraliji zagledal žensko, preoblečeno v angela, ki je zvita, z velikimi krili ležala v posebni omari. Podoba ga je tako obsedla, da je začel pisati zgodbo o moškem, ki sreča žensko angela in začuti neustavljivo željo, da bi spregovoril z njo. Zdaj je avtor spet v Ljubljani, s prav tem romanom z naslovom Raj izgubljeni.
Cees Nooteboom je eden tistih pisateljev, ki sem jih od tistega intervjuja nenehno citirala, ne načrtno, a kot bi njegovi citati živeli svoje življenje in se v moji glavi pojavili v natanko pravem trenutku. Kot, recimo, stavek, da je »čas stroj, ki preprečuje, da bi se stvari dogajale hkratno«, zaradi katerega sem delno začutila (ne pa razumela) teorijo kvantnih fizikov, da preteklost, prihodnost in sedanjost obstajajo hkrati. In potem tisti čudoviti lenobni stavek iz Ritualov, »da je spomin kot pes, ki se uleže, kamor se mu zazdi«. Ta isti »pes spomina« se je kdo ve zakaj, ulegel tudi v prvo poglavje knjige Cavazza.
Zdaj torej sedim pred možem, ki se je tako ali drugače vtisnil v moje intervjuje, v vprašanja, v kolumne, knjige. To je še vedno isti, rahlo nergav mož, ki se racionalno izmika prav tistemu, kar njegovi bralci zaznavamo ob vsakem njegovem romanu: magiji, transcendenci, nerazložljivemu. »Mar ni v tem največja čarovnija?« pravi in me opazuje s svojimi nenavadnimi očmi: »Bralec je tisti, ki v resnici napiše novo knjigo, pa če je avtorju to všeč ali ne. Tako kot je vsak dober pogovor večinoma sestavljen iz besed, ki niso izrečene.«
