Dobro jutro: Arašid in raca

Bi Woody Allen znal upodobiti odnos Slovencev do arašidovega masla?

Objavljeno
07. april 2015 21.15
shutt*arasidi
Sonja Merljak, šolstvo
Sonja Merljak, šolstvo

Kar je za naše otroke kruh z maslom in marmelado, je za ameriške kruh z arašidovim maslom in grozdnim želejem ali kakšnim drugim džemom.

PB & J, kot mu pravijo, je čez lužo ena najbolj priljubljenih šolskih malic in po statističnih podatkih naj bi jih povprečen Američan do konca srednje šole zmazal okoli tisoč petsto. Zagotavlja 27 odstotkov dnevne porcije maščob in približno 22 odstotkov kalorij, ki naj bi jih na dan užili. Približno 45 odstotkov njegovih kalorij izvira iz nenasičenih maščobnih kislin, zato – presenetljivo – velja za zelo zdravega. Tako priljubljen je menda postal tudi zato, ker se je arašidovo maslo kot namaz na kruhu začelo širiti približno v tistem času, ko so se Američani začeli navduševati nad sendviči. Dopolnjevali so ga tudi z medom, maršmalovom in celo bananami, pa tudi s paradižniki, solato in ingverjem.

A tak sendvič ima lahko tudi svojo temno stran. Obstaja namreč nekaj, čemur s tujko rečejo arahibutirofobija. To je strah pred tem, da se arašidovo maslo zalepi na ustno nebo. Pri nas ga bolj malo uporabljamo, zato je verjetnost, da bi se kakšen Slovenec vsakodnevno spopadal z njim, majhna. Celo znani režiser Woody Allen, ki je številne (svoje) fobije, med njimi klavstrofobijo, akrofobijo in zoofobijo, prenesel na veliko platno, bi se najbrž namučil, če bi želel duhovito upodobiti slovenski odnos do arašidovega masla.

Morda tudi ne. Dovolj bi bilo, če bi ta nenavaden strah, denimo, zabelil s frustracijo glavnega junaka, ki bi se rad utapljal v samopomilovanju, a se ne more. Ali pa izbral kakšno drugo, nam bližjo fobijo. Denimo strah pred tem, da bi nas opazovala raca. Teh imamo vendarle veliko več.