Tiskane izdaje
Vsakič, ko se znajdem na kakem grškem otoku, zaradi lepote pejsažev in nečesa prastarega, osupljivega, pomislim na Atlantido. Na civilizacijo, ki naj bi nam služila kot utopija, kot ideal, na civilizacijo, ki naj bi propadla prav zato, ker ni znala ustaviti pohlepa, ker ji je, tako kot vsem civilizacijam po njej, spodrsnilo na človečnosti.
Morda jo je Platon res ustvaril kot miselni eksperiment, da bi vanjo vcepil utopijo idealne države, hkrati pa nam je za vedno vsadil seme hrepenenja po svetu, kjer bo človek človeku človek, kjer bodo namesto velikih besed govorila dejanja ljubezni. In tako jo nosimo v sebi, nimamo dokazov zanjo, a ko rečeš Atlantida, si vsakdo naslika svojo podobo izgubljenega raja.
Moja je najbrž nekakšen križanec med Steinerjevo, Platonovo in Baconovo. Otoška civilizacija v obliki prstana, otoki, lagune, gore, orjaški kristali. In pokončni ljudje, ki znajo komunicirati brez besed, ki berejo misli in vidijo več. Zadnjič sem jo zagledala, na otoku, kjer še vedno ždi Minotaver, po treh urah vožnje v razmajanem avtomobilu med serpentinami in kanjoni, se je z griča odprl pogled za bogove. Pesek, ki se preliva v rožnato barvo, klifi, lagune, tri različne barve vode, na eni strani turkizna, na drugi bledo modra kot akvamarin, bleščeče sonce, množica ljudi, ki so od daleč videti vsi enaki, kot da pripadajo isti civilizaciji srečnih. Hodijo po slanem jezeru, kot bi drseli po vodni gladini, z ožarjenimi obrazi, in dajejo vtis popolne sreče, raja.
Za hip sem pozabila, da se samo malo stran dogajajo strašne stvari, ki nas opominjajo, da tudi naša civilizacija drsi proti robu in da Varufakisov Globalni Minotaver ždi v labirintu in zahteva vse več žrtev. In zato je najbrž treba v sebi negovati svoj otok, podobo lepote in sreče, svojo Atlantido, kamor se lahko zatečeš. Tako kot pravi Goethejev Faust na koncu pesnitve: »Vse okrog mene svet, podoben raju. Vse naše zemeljsko stremljenje / se v mavrici zrcali in do dna razkrije: / le barvna odslikava je življenje.«
