Dobro jutro: Beseda in riba

V Piranu je tisočkrat manj kravat in podobno manj praznih besed. Zato pa tisočkrat več rib in filmskih spominov. Omreži me pripoved iz trenutka Kristine Ravnikar, ki se ji je moral zgoditi, ko je iz sterilnega okolja vstopila v realno zapuščeni studio Vibe filma na Fornačah. Kot da se duhovi velikanov filmskih duš še zmeraj sprehajajo v tem zraku, lezejo po zapuščenih stenah, pisarnah in mogočnih dvoranah. Sredi neopaznih in ničvrednih ruševin. In medtem ko to okolje formatira človeško pamet, medtem ko ji duh minulega časa jemlje sapo, v enem od prostorov zazvoni od vseh pozabljen telefon. Ampak to še tisti klasični telefon, priklopljen na elektriko in kable, s slušalko na žnori ... Telefon, ki se je malo prej zdel pozabljen muzejski filmski rekvizit, zvoni zares. Ni fikcija. Halo!!!

Halo, kdo je? vpraša Kristina. »Tukaj agencija ta in ta, izvajamo anketo, ali bi odgovorili ...?« OK, lahko se zgodi tudi tak klic. Ampak v ateljeju, ki je že desetletja zapuščen, kjer resnično bivajo samo še filmski fantazmi: duh pokojnega Staneta Severja, Čapa, Mastroiannija, Ustinova ... zvoni telefon. Komu zvoni, pravzaprav? Kolikokrat zvoni v prazno in kot črna skrinjica na dnu morja opozarja: še smo tu, rešite nas!

Medtem ko v prestolnici pada na tone praznih besed, se Novogradčeva četa s floto osmih bark tiho smuka po skrajnem delu zaliva. Nad črno gladino prižgejo kot sonce svetle luči in čakajo. Mrzlo in vlažno je kot v hribih. Noč dolga. Poči trenutek, z njim senca na monitorju, znak in hitro spuščanje mrež. Z besedami je lahko, z mrežami težje. Zjutraj zgarani možje v modrih oblekah, z volnenimi kapami in gumijastimi škornji, pokriti z luskami zlagajo zaboje z oradami in šnjuri. Morje diši po morju, opoldne diši po pečenih ribah. Med besedo in ribo izberem filmski spomin.