Tiskane izdaje
Silovita nevihta je zatemnila sončni zahod. Cvetlični odtenki oblakov za vrbami so se utopili v svinčenih gmotah, ki so se med švistečimi ognjenimi biči gromoglasno zaletavale druga v drugo in iz vseh loput zlivale na zemljo potoke mrzle deževnice. Visoko poletje z vso svojo značilno kramo, soparno vročino, slepečo svetlobo, večernimi vrtinci mušic nad rečico, prhutajočimi racami, ki si pod rožnato zarjo že iščejo par, se je v trenutku skrčilo v spomin. Kot se je šopek glogovih cvetov stisnil v prš koralno rdečih kapelj, ki se bodo še nekaj časa lahno pozibavale na vitkih vejicah, dokler jih lačni ptiči ne pozobljejo.
Noč, ko so roji utrinkov frčali čez nebesni svoj, je za letos mimo. V večernem programu reškega radia tisti, ki so miže ustavili dih in v vsemirje poslali svoje želje, negotovo delajo inventuro in ugibajo, kaj se je z njihovimi pošiljkami zgodilo na poti tja in nazaj, do uresničitve. Enim se zdi, da želja ni bila dovolj jasna. Preveč jecljava. Preveč sramežljiva. Mogoče je tisto, kar naj bi bilo, že, pa se v običajnem zaletavanju v nepomembne vsakdanjosti sploh ne ozremo v pravo smer, razmišljajo drugi.
Za temnimi gmotami oblakov se zmeraj pokaže krpica jasnine. Če ne takoj, pa čez čas. Silhuete vrbovih vej nežno prereže oranžna črta, s katero je obšit oblak. Krhko in brhko.
Življenje je dragocenost, krhka kot steklo, rahlo otožno reče neki glas, dovolj topel in oddaljen, dovolj prijetno poln, da lahko zveni globoko.
Češko steklo? Spomnim se prelepe čaše za pivo, kupljene v Nürnbergu. Steklarna, po vzoru srednjeveških mojstrskih delavnic čeških steklarjev, danes za novodobne popotnike, ki bi radi v tednu dni vedeli vse o življenju od kamene dobe do danes, izdeluje prosojne replike čaš, v kakršnih je nekoč v grajskih dvoranah plemenito vino in močno pivo teklo v potokih. Lepega dne je potegnil večerni veter in spodnesel krhko umetnino. Edino v zbirki krepkih vrčkov iz debelega stekla.
