Gimnazijska dvorana v Ilirski Bistrici, polna radovednih obrazov, nekaj nadobudnežev, nekaj nedolžno prebujajočih oči, mlada violinistka, harmonikar z izpiljenim Piazzollo, štiri profesorice, en ravnatelj in štirje novinarski težaki, med nami pa prepad svetov, ki se vrtijo daleč narazen.
To je priložnost, da novinarjem, tudi takim, ki so od blizu izkusili preizkušnje sveta, lahko postavijo težja vprašanja. Kako torej pisati objektivno in tako, kot je res? Kako nepopisanim listom papirja lahko karkoli odgovoriš na takšno nedolžno vprašanje, sem se vprašal, ko sem se prebijal skozi snežni metež nič kaj pomladne Vremske doline, doline z nepravim imenom za ta čas? Kljub poplavi besed jim v poldrugi uri kramljanja bistva vseeno nismo mogli odgovoriti.
Med vožnjo me je prešinilo, da bi zadoščal Mali princ in njegova udomačena lisica rekoč: »Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno,« in mu na dušo položila, da je odgovoren za svojo udomačeno vrtnico. Mali princ je takole odgovoril: »Cvetic nikoli ne smeš poslušati. Lahko jih gledaš in duhaš. Moja je dehtela po vsem planetu, toda nisem se znal tega veseliti. Moral bi jo soditi po dejanjih, ne po besedah. Dišala mi je in me razveseljevala. Cvetice so tako neuravnovešene. Toda bil sem premlad, da bi znal ljubiti.«
Malega princa je prevedel Ivan Minatti, ki bi danes imel 94. rojstni dan. On je napisal: »Nekoga moraš imeti rad, čeprav trave, reko, drevo ali kamen, nekomu moraš nasloniti roko na ramo, moraš dati svoje bele oblake, svoje drzne ptice sanj ...« Kolega Jure Eržen je bistriškim gimnazijcem to povedal po svoje: »Fotografija je emocija. Ustvarjamo jo s svetlobo namesto s črkami.« Svet informacijske džungle je podoben supermarketom, v katerem je na kupe sporno pridelane in komaj užitne hrane. Vsako udomačeno vrtnico, čeprav neuravnovešeno, je treba gledati s srcem, ker je bistvo očem nevidno.
Tiskane izdaje
