Dobro jutro: Butik želja

Moja prijateljica na dveh kolesih, red corvette, je bila nekoč precej neugnana. Nikoli ni razmišljala niti za en ovinek, kaj šele za kilometer naprej. Prihodnjih dogodkov ni znala, ljudi, ki bodo nekoč prišli, ni hotela predvideti. Čudenju zato nikoli ni bilo konca. V neznano se je podajala brez kart, tudi ključe je puščala doma – znamenje, da se vrne. Prečkala je mejo s potnim listom, ki so mu potekli – ne dnevi, ampak meseci, in znala je potovati brez prebite pare. Ker ta nikoli ni bila njeno bistvo. Vozila je na upanje in si privozila zaupanje, ki vse poplača. Preprosto je verjela, da so ji dobre stvari v življenju usojene, drugo pa so aksiomi. Nedokazane coprnije, ki držijo. In se ponavljajo ter vrtijo kot njeni pedali. Izidejo pa se le, če verjame vanje. In jih ne poskuša zaobiti. Recimo aksiom minevanja. Po njem čas preteklost prevleče s kopreno in uredi, da je sedanjost videti bolj jasna. Kot bodo lepote in tegobe današnjega dne že jutri videti drugačne. Kakor so danes videti drugačne včerajšnje. Vsako novo jutro lepoti vzame nekaj blišča. In doda novega. Vsak zavoj se enkrat izravna in klanec mine. In pride nov ... Največ so vredne tekme, ki jih dobiš s samim seboj.

Nečesa pa se je corvette le naučila: predvideti količino trpljenja že na startu. Oceniti, ali se splača po medaljo tudi v temne oblake. Vedno je verjela, da jih bo veter razpihal, preden jo bodo dosegli. Danes ve, da nosijo tudi blisk in grom in včasih nalive trpljenja. Ki ni drugega kot količina želja, deljena s količino možnosti za uresničitev. Veliko željá deljeno z malo možnosti je veliko trpljenja.

In tako se človek zbudi v jutro mnogih predvidevanj in mnogih želja. V Silvestrovo jutro. Dobro jutro. Ki obeta. V naboru želja naj danes vsakdo izbere eno. A tisto butično. Drobna želja z neskončno možnostmi za uresničitev ne nosi trpljenja. Naj se nocoj odpre sedem milijard butikov.