Dobro jutro: Čarati zgodbe

... življenje dahne bitjem, ki jih morda ni več ali jih sploh ni bilo, in po svoje oživi kraje, ki so morebiti povsem drugačni kot nekoč. V konce, kjer znajo pripovedovati čarobne zgodbe, ljudje radi zahajajo: zato ker je vznemirljivo vedeti, da hodiš po poteh, ki so jih markantno ubirali že drugi. Ne kdor koli, ampak tako ali drugače veliki ljudje. Ti so vedno luč malim: na primer literati, umetniki, raziskovalci, še druge osebnosti, tudi kraljevske.

Priljubljena avstrijska cesarica Sisi je samo dvakrat prispela v Madonno di Campiglio – na počitnice, najprej za teden dni sama leta 1889 in drugič pet let pozneje s soprogom, cesarjem Francem Jožefom. Dolomiti di Brenta so jo očarali, na »najbolj osamljenih vrhovih je dihala svobodneje kot marsikod drugod«. Na prostranih strminah, ki mnoge plašijo, se je počutila srečna.

Zgodba bi že zdavnaj utonila globoko v pozabo, če je ne bi podjetni Italijani severa vsako leto povedali še enkrat – kot odmevno zimsko pravljico, ko v času habsburškega karnevala v cesarico preoblečejo lokalno damo in ob njo postavijo cesarja. S prihodom s kočijo, razkošnim starinskim sprevodom na osrednjem trgu smučarske vasice, ježo konj, smuko po belih pobočjih, veličastnim donenjem zvonov in gala plesom čisto za konec fantazirajo o časih, ki so že zdavnaj minili in ko je bilo vse drugače. Ni brez kiča, ne more biti, kopije se vedno preveč bleščijo. Je pa dodatna popestritev, za domačine in turiste. Z zgodbo, v kateri se zna široko povezati lokalna skupnost, je vedno mogoče pritegniti tujega gosta.

Koliko je pri nas zgodb – prekrasnih, toda nevidnih in neslišnih, ki bi hotele na plan – vendar večina ne ve zanje? Ne more jih množično videti in ne slišati, zato ker jih okolje ne zna povedati na glas: na primer o krasnih ljudeh, ki so hodili po idiličnem Bohinju, Bledu in še marsikje.