Dobro jutro: Cerkniško jezero

Najbrž se nikoli ne boš mogla sprijazniti s tem, da so stvari takšne, kot so. Najbrž res. Ker – kakšne so stvari zares?

Zaradi vztrajnosti Matevža Podjeda, direktorja Notranjskega regijskega parka, sem se tistega jesenskega dopoldneva našla v avtu, ta je peljal po cesti, ki sem jo sama prevozila neštetokrat, iz Ljubljane proti Cerkniškemu jezeru. Poleg mene sedi Sebastian Cavazza, ki ga je Podjed, tako kot mene, zaprosil, da sodelujeva v kratkem promocijskem filmu, ki bo označil novo ero upravljanja naravnih lepot Notranjskega parka.

Režiser Aleš Žemlja me je posadil v drevak, ki ga je krmaril Tone Lovko, ta pozna vsak požiralnik, vsako travo, vsako ptico. Bil je presenetljivo sončen jesenski dan, plula sem med zlatimi travami na Rešetu, za hip se je zdelo, da se je trenutek ustavil.

Drevak se vesla podobno kot beneška gondola. Je veliko težji, a ima ravno dno, zaradi jezerskih trav, razlaga Lovko in z veščimi zamahi krmari leseni čoln. Jezero je mitski prostor mojega otroštva, z mano je zdaj Sebastian, nič ne govoriva, ni treba, ker jezero v obeh sproža spomine; Damijan na rumenem poniekspresu z brisačo, zavito na balanci, jezerska blatna voda na koži, v grlu, posušene trave, obadi, lovljenje rib z roko, prve neumnosti, prve zaljubljenosti.

Minilo je več kot trideset let in zdaj, jaz, domačinka, prvič sedim v drevaku. Poslušam, kako je jezero včasih presahnilo enkrat na tri leta, zdaj presiha vsaj trikrat na leto in v grlu me stiska od zadrževanih zgodb, ker Tone ne ve, da me ta čoln pelje nazaj, daleč nazaj, kjer vstajajo vse zgodbe in obrazi mojega otroštva, tudi navihana črnolasa fanta in, ja, tudi Branka, ki me je tistega dne pričakala z vrtnico za rojstni dan. To je bila zame vožnja po jezeru, kjer sem srečala svoje otroštvo in se spoprijela z odhajanjem, minevanjem. Stvari so takšne, kot so. So res? Stvari so takšne, kot sama hočem, da so.