Dobro jutro: Chuck

Pred dobrim desetletjem mi je prijatelj Tomi povedal zgodbo. V zagrebški dvorani Dom sportova sta se v prvih dneh poletja leta 2005 pod odrom znašla Anton in Boštjan. Anton je bil v prvi vrsti tudi zaradi službenih razlogov, Boštjan pa zaradi izobraževalnih. Anton, kitarist beograjske skupine Partibrejkers, je ravno končal nastop in se je lahko pomešal med občinstvo. Boštjan, sicer kitarist velenjske skupine Res Nullius, je prišel poslušat očeta. Starega očeta. Botra. Chucka Berryja. Tudi za Antona je bil Chuck oče, stari oče, boter. Ja, seveda, Anton in Boštjan sta tja prišla tudi zaradi zabave. A v prvo vrsto sta se postavila, ker sta želela iz neposredne bližine videti, kako staremu uspe. Kako mu je uspevalo, da je tik pred 80. rojstnim dnevom virtuozno tresel strune in iz kitare izvabljal neverjetne, nevarne, divje, ostre zvoke.

Stari je začel, Anton in Boštjan – oba vrhunska virtuoza – sta poslušala. In se čudila. V nekem trenutku pa sta se spogledala in obema je bilo jasno, kaj je poklicna skrivnost Chucka Berryja. Videla sta jo, ne slišala. Zazrla sta se v Chuckove ogromne dlani, neskončno dolge prste. Ti prsti, dolgi kot ponedeljek, so mojstru omogočali, da je z lahkotnostjo odigral stvari, pri katerih so se mlajši od njega mučili.

In stari je igral. In igral. Tudi ko je vstopil v deseto desetletje življenja, je v St. Louisu, kjer se je rodil in kjer je živel, vsakih nekaj tednov stopil na lokalni oder.

Pesmi, ki so jih odigrali ti dolgi prsti, so del kolektivnega spomina. Tako globoko so vsajeni v zvok te civilizacije, da tistih, ki so rabutali z drevesa njegovih vituoznih mojstrovin, ne zmerjajo zaradi plagiatov. Kot da so rock'n'roll fraze, ki si jih je izmislil Chuck Berry, nekakšna družbena lastnina, ki jo lahko – ne da bi podpisal mojstra – uporablja vsakdo.

No, morda pa le ni šlo za popolne plagiate. Fantje so se sicer trudili, a pri posnemanju je kak ton vedno zmanjkal. Kajti nihče ni imel tako dolgih prstov kot Chuck.