Dobro jutro: Čista zmaga

V življenju ni večjega imperativa od otrokove želje. Nič zato, če jih dete šteje že več kot dvajset, ko si zaželi torto »táko, kot si mi spekla včasih«, je to – zmaga. Zmaga mame, ki ji od več kot dvajsetih niti ena torta ni povsem uspela.

Čeprav je bilo včasih s torto lažje. Že recept je bil bolj preprost. Na lističu ga je prinesla prijateljica z zagotovilom »nič lažjega od torte«. Zanjo že morda. Ona je naredila biskvit v istem času, kot smo mi nekje med plenicami in igračami poiskali recept. »Najdbi« so nato tudi pri nas sledile drobne zmage. Prva je bila pravočasni nakup vseh surovin, druga sneg iz beljakov. Ko je bila prijateljica v naši kuhinji prvič priča stepanju beljakov, se je zgrozila: »Preveč jih tepete.« Mi pa smo samo želeli – trd sneg za svoje dete. Tretjo zmago smo včasih izbojevali, večkrat pa tudi ne: dovolj visok biskvit, da ga dvakrat prerežeš, je bil za nas umetnost. Običajno je bil prenizek. A smo se znašli: rezali smo ga enkrat. Vsa leta pa nam je uganka ostal nož z rezilom v dolžini premera biskvita. Ni ga bilo v predalu, da bi človek ravno zarezal enkrat! Zato smo biskvit v glavnem rezljali. Zadnje zmage, zapeljive zunanjosti, pa torte naših otrok žal nikdar niso dosegle. »Ustvarjaj,« je rekla prijateljica, »približno to počni.« Njene vesele dekoracije so bile naša čista muka.

Predvčerajšnjim je otrokova želja po mamini torti znova imperativ postala. Tokrat z izzivom: nikjer več starega dobrega recepta! »In kako je izpadla?« je v telefon zapela ista stara prijateljica. Kaj smo hoteli drugega, kot priznati, da smo jo delali po njenem principu, dobili pa – spominsko varianto. »Torej si beljake spet pretepala do onemoglosti, biskvita niti dva pecilna praška nista dvignila, zato si ga urezala enkrat, nož pa je po dvajsetih letih še kar prekratek, da bi biskvit ubila z enim samim rezom?«

Čista zmaga!