Tiskane izdaje
Dolgo sem bila prepričana, da je gospa M. poosebljenje popolnosti. Po naši ulici je vedno korakala z nasmehom na obrazu in elegantno vzdignjeno glavo. Včasih jo je spremljal mladenič, ki sem ga imela za njenega sina, a večinoma je bila sama. Prepričana sama vase, sem pomislila. Zadovoljna, bi po vsem skupaj lahko rekla. Srečna, sem sklenila.
Minilo je veliko let, preden sem pobliže spoznala gospo M. Pričakovala sem, da mi bo povedala, kako je videti idealno življenje neodvisne ženske. Pripravljena sem bila slišati recept za popolno srečo.
Že po prvih nekaj stavkih sem spoznala, da je njen nasmeh zgolj pogumna maska, s katero zakriva neizmerno trpljenje. Mladenič, s katerim jo včasih vidim, je prijatelj njenega pokojnega sina. Športni avtomobil, ki je v mojih očeh še bolj poudarjal njeno moč, je bil od nekdanjega moža, ki jo je nekaj let prej zapustil in odšel v tujino. Lepo je oblečena zato, ker je modna oblikovalka in nosi svoje lastne kreacije.
Bilo mi je nerodno, ker sem ji vse do tistega trenutka zavidala. Še toliko bolj, ker nisem spoznala, da mimo mene ne hodi nališpana sreča, ampak tragična zgodba, ogrnjena v lepo oblikovan plašč nedotakljive samote.
Kolikokrat se zmotimo pri sklepanju o drugih, ki se zdijo, kakor da je njihovo življenje urejeno? Kolikokrat si želimo, da bi bili kot nekdo, ki ga vidimo iti mimo in o katerem z lahkoto pomislimo, da mu je ali ji je laže, bolje in preprosteje kot nam?
Vsak človek je pesem. Prišumi mimo nas in nam kdaj pa kdaj poda prvo kitico. Ali pa zadnjo. Požgečka našo neznosno lahkost opazovanja sveta okoli nas. Osebe, ki jih redno srečujemo, nas izzivajo, da iz njih naredimo nedosanjano pravljico. Nikoli pa ni dobro tako z lahkoto verjeti vtisu z ulice. Ljudje, ki jih srečujemo, niso odsev naših iluzij o uspehu in sreči. V njihovi duši se nekaj dogaja, zaradi nečesa trpijo ter se nam občasno nasmehnejo, da bi prikrili solze. Mi pa ne opazimo ničesar.
