Dobro jutro: Čudesa

Le kdo ni samosvoj in poseben človek, čudo po svoje?

Nekateri slovenski šolarji se v zadnjem času hvalevredno veliko pogovarjajo o Čudu, simpatično pretresljivi knjigi in filmu, ki govori o fantiču, rojenem s hudo deformacijo obraza. Njegova pot je trnova, po številnih operacijah in pozneje nemara še bolj zaradi okrutnosti okolice, v katero vstopi pri komaj desetih letih, saj se je bil zaradi težkega okrevanja primoran učiti na domu, s predano in ljubečo materjo. Med vrstnike se poda z mučnim nelagodjem, strahom in zato kar s čelado na glavi, okolje ga je pač že kruto izučilo, da pogled na njegov obraz ni ravno prijeten. Iz hib pa se ni težko delati norca.

Zlahka si je predstavljati, skozi kakšen medvrstniški pekel mora, kajti tudi pogled v človeško notranjost je pogosto neprijeten. Sošolci mu ne prizanašajo s hudobnostjo, predvsem zato ne, ker jih v mnogočem prekaša – in ker je občutljiv, zabaven in dober človek. Privoščljivost se rada preplete z zavidanjem, zloba z lastnim nezadovoljstvom, prezir s pomanjkanjem občutka, da si ljubljen sam.

Pustimo knjigo in film ob strani, vsak otrok in sploh vsakdo je čudo: četudi se morda ni rodil z deformacijo kot literarni junak Auggie. A je vsaj kdaj trn v peti neprizanesljivi in neuresničeni množici, ki, kadar je strnjena tesno skupaj, ne mara drugačnosti in nenavadnosti. Toda nihče ni v resnici samo navaden in nedrugačen, življenje nenehno skrbi za štrline in vbokline …, (si) moramo dopovedovati vedno znova in na glas, sicer ne bi bilo od nekdaj toliko (medvrstniškega) trpinčenja in trpljenja, prikrito tihega ali kar očitnega ječanja.

Tudi zaradi izkušenj za šolskimi klopmi, vidnih ali nevidnih, se preobrazimo v bolj ali manj občutljive odrasle: s poudarjenim ali zadušenim zavedanjem, kaj je dobro in kaj slabo. In vendar s tem zavedanjem – globoko v sebi nemara vsi, tudi največji arogantneži …