Tiskane izdaje
Obstajajo različne čajne mešanice, ki lahko ublažijo različne bolezenske težave; obstajajo pa tudi ekstrakti in eterične kapljice človeške modrosti, ki v pravih odmerkih lahko zdravijo dušo in duha. Tako je nekega dne na vetrovni obali Piranskega zaliva, ko sta se morje in nebo zlivala v brezmejno svinčeno prostranost, rekla Avigail, mistična ženska, ki z Jutrovega prihaja v Slovenijo ženske učit vrtat po starodavnih skrivnostih življenja. Modrost je več kot znanje, znanje brez cilja in namena pa je kot hoja v krogu. Razumeti je ključ do spoštovati. Poezija – ali znanost?
Ko je Charles Darwin z velikimi raziskovalnimi jadrnicami plahutal po oceanih in daleč od Evrope ustvarjal veličastno epopejo življenja, ki jo je imenoval evolucija, je vedel, da imajo na Zemlji naključja prav toliko zaslug za neizmerno pestrost življenjskih oblik kot genetski zapis. Večina naključij, ki je pripomogla k temu, da imamo danes v sadovnjakih na stotine sort jablan, v sodih na desetine sort vin plemenitih trt, na gredah pa noro pisano množico dalij, ne bo nikoli razkrita.
Recimo: kaj je na našo morsko obalo in še malo gor v kraški rob prineslo mandljevce? V teh dneh se lepo kaže, kako neznatna je Slovenija. Hlad v notranjosti proti jugu popusti in na obronkih Kopra, od koder se vidi morje, se bleščijo beli in rožnati cvetovi mandljevih dreves. Davni sorodnik sliv, eno najstarejših udomačenih dreves s plodovi, je prišel k nam iz dežel ob vzhodnih obalah Sredozemlja – Libanona, Palestine, Sirije; nekoč so jim po slovensko lepo rekli Jutrovo, pa tudi Levant. To so bile dežele sramotnih križarskih vojn. Že davno pred njimi, in tudi dolgo za njimi, so domačini potrpežljivo odbirali in plemenitili sladke in grenke mandljevce iz roda v rod, več kot tri tisoč let pred našim štetjem, pravijo arheologi.
Danes rastejo mandlji celo v Nemčiji. Kdove po kakšnem naključju so tisočletja privajali drevesa na zmeraj hladnejšo klimo, ki bo morda postala domovina novih, še boljših vrst.
