Dobro jutro: Dan potem

Prijateljica je kot kruh. Pomaga, če le lahko. Ugodi, če le more. Ko je peljala sosedo po paket s hrano, je pred njiju iz stranske ulice vzvratno pririnila – neznanka. Prijateljica je ustavila, ženska pa ne. In je počilo. Ni bilo hudega. Izstopita. Prijateljica predlaga, da pokličeta policiste: čisti računi, pa to. Ženska toliko, da ne zajoka. Upokojenka je, z nizko pokojnino. Hudo bi jo udarilo po denarnici. Prosi, da se dogovorita brez policije. Saj škoda ni tako huda, ne? Prijateljici se ženska zasmili. Najbrž res nima. Izmenjata si telefonski številki, prijateljica zapelje do mehanika ocenit škodo. Za nekaj sto evrov je je. Obvestiti želi ubogo gospo, kot je obljubila. Gotovo je na koncu z živci. A ženska se ne oglasi. Morda ne sliši, ugiba prijateljica. Spet jo pokliče. Nič. Nato neznana številka pokliče njo: »Policija tu ...« Policistka na drugi strani ima hudo resen glas: na postajo je čisto iz sebe poklicala priletna ženica, ker ji je neka ženska zadela avto in pobegnila s kraja nesreče ...

Dolgo let tega sem bila tudi sama priča – krutosti starejše gospe. Nedelo je imelo rubriko za finančno pomoč družinam v stiski. Poznala sem tako družino: tri črne glavice s tremi pari velikih žalostnih črnih očk. Nedelo jim je stopilo naproti. Objavilo je zapis o očetu, Neslovencu, ki je ostal sam s temi očkami, mama je umrla v prometni nesreči. Stanovali so v istem bloku kot starejša gospa, sicer vzgojiteljica. Po objavi prispevka me ženska ustavi in prhne: »Le pišite še, le dajajte jim še. Oni pa stran mečejo ...« »Gospa, ti otroci so brez mame ...« Ni mi uspelo povedati do konca. Ker je pobegnila z mesta trka dveh svetov. Nikoli nisem izvedela, ali se ji je vsaj takrat milo storilo, ko je malčke videla v novih bundah in novih škornjih.

Ženske smo lahko vse in znamo biti vse. Lahko trosimo vilinsko ali pa – kvargljevo seme ...