Dobro jutro: Darilo

Kaj naj kupim svojemu dekletu za darilo? Prvo leto je še šlo. Zdaj mineva »že« sedmo leto in ideje počasi kopnijo. Nakup izvirnega darila postaja prava mora. Tako je pred dnevi tožil neznani fant. Sošolka z gimnazije je rekla, da to še ni nič. Ona ima 11 nečakov, starih od tri do 12 let. Vsi imajo rojstne dneve, vsi čakajo Božička, vsi so vajeni dobiti.

Pred leti nam je sorodnica podarila nekaj prepeličjih jajc. Premalo so jih spekli, pa so nam dali še salmonelo. Znanci so dobili v dar gobe, sicer užitne, a so bile v košari skupaj z zeleno mušnico. In so se trosi s strupene gobe prenesle na dotlej užitne.

Zakaj že ljudje tako radi darujemo? Da res prinesemo veselje ali da potešimo svoj ego, ki skrivaj v podzavesti preizkuša našo trdnost in moč.

Kaj naj torej fant podari dekletu? Naj ji napiše pesmico, skuha marmelado iz vrtnic, zaigra na kitaro, kupi knjigo pesmic (kot je tista absurdna, v kateri niso znali več šteti do deset), povabi na predstavo o Treh pomarančah, odpelje v kočo na Pokljuko, naj jo pelje na ogled delfinov v Piran. Toda najlepša darila dobiš šele, ko zrasteš in se zaveš, da si najlepša darila dobil že zdavnaj, v preteklosti, ko sploh nisi vedel, da so darila. Bodisi je bil to kak začaran nasmeh, pogled, morda pomežik, brezpogojno predan objem, nebrzdano občudovanje, zaupanje, razodetje najskritejših kotičkov duše, bodisi je bil to tvoj naslednik, ki je mimogrede zrasel ob tebi, tvoj sodelavec soborec sopotnik, ki si ga zagledal šele, ko si seštel vsa minula leta. Pravega darila ni mogoče ne kupiti ne zavestno dati. Imaš srečo in ga dobiš ali pa nesrečo in te vse življenje ne doleti. Sam denar še nikoli ni kupil darila. Pri darilih je vse odvisno od tega, koliko srca si sposoben narezati na ta božični krožnik.