Dobro jutro: Deliti = ljubezen

Zato me toliko bolj gane, kadar srečam tiste, ki kljubujejo tokovom ekshibicionizma in egocentrizma, ki svoje delo počnejo s posebno strastjo, ne zato, da bodo samo »jaz«, napisan z velikimi črkami, ampak zato, da bodo skupaj z drugimi soustvarili končni izdelek, ki bo nekaj posebnega, magičnega, za vse »nas«. Ustvarjalci filmske maske, kostumografi, lektorji, postavljavci strani, oblikovalci ...

Prevajalci, recimo. Ta nenavadna bitja, ki s svojo občutljivostjo med morjem knjig v tujih jezikih opazijo dober roman, ga ponudijo urednikom zato, da bi ga v našem jeziku lahko začutili tudi mi. Zadnjič sem se zaletela v Mojco Medvešček, ki je med drugim (briljantno) prevedla prvega Houellebecqa Osnovni delci in pripomogla, da smo kmalu po izidu v Franciji tudi pri nas dobili kultni roman, ki je po mnenju mnogih spremenil svetovno literarno krajino. Ravno je končala prevod novega, spet kontroverznega Houellebecqovega romana, strastno je razlagala, kako se ji zdi njegova ideja dobra, provokativna, vizionarska, že res, a morda mestoma ne razdelana glede na njegove preostale romane ... Pomislila sem, kako prav Mojca Houellebecqa pozna na čisto poseben način, pozna njegove stavke, njegov tok misli, njegov ritem pisanja, srčni utrip.

Si kdaj ne želiš po vseh teh letih, ki si jih presedela ob romanih, glasovih literarnih genijev, da bi napisala nekaj svojega? sem jo vprašala.

Skomignila je z rameni. »Ne. Nisem ta tip. Ko se mi kaj zgodi, je to moje, nimam potrebe, bi to zapisala in delila z drugimi, kot to delajo pisatelji. Tega niti ne znam. Jaz sem samo prevodnik,« je rekla. »Ko mi pride pod roke dober roman v francoščini si želim, da bi ga prebralo več ljudi,« je rekla preprosto. »To je moj način, kako deliti nekaj lepega.«

Deliti nekaj lepega, zato, da uživajo še drugi. Ali kot je rekel sicer cinični Houellbecq: »Ljubezen, ki je ne delimo, je kot krvavitev.«