Dobro jutro: Dežnik

Dežnik, po wikipediji priprava za zaščito pred dežjem in modni dodatek, ki so ga prvotno uporabljali tudi za zaščito pred soncem, je sicer pripomoček, ki gre marsikomu tako na živce, da je raje moker. Če je dovolj velik, je okoren za prenašanje. Če je majhen in primeren za v damsko torbico, je prav gotovo neuporaben v večjem nalivu. Povrhu vsega zase vedno zahteva eno celo roko. Ko ga poskusimo zložiti, trosimo kapljice okoli sebe. In ne verjamem, da je kdaj komu uspelo zlesti v avto z dežnikom, ne da bi se zmočil.

In kam z dežnikom, ko ta enkrat umre? V 16. stoletju je bil dežnik, ki so ga sicer poznali že Kitajci, narejen iz usnja, potem pa iz vedno lažjih materialov. Ne vem, iz kakšnih je danes, a oni dan je ob cesti ležal polomljen in razcefran primerek iz črnega blaga in nečesa, kar je bilo videti kot aluminijasta zlitina. Je takšno kombinacijo sploh mogoče reciklirati? Še dobro, da svojega ponavadi izgubim, preden ga uničim.

V 19. stoletju so začeli razlikovati med dežnikom in sončnikom in pojavili so tudi prvi ženski dežniki, ki so si v 20. stoletju nadeli pisane barve. A v resnici še tako prikupen dežnik ne more potešiti jesenske otožnosti. Prav dež namreč najprej sklati pisano listje, nato pa ga še razmoči.

A na srečo je dežnik lahko še marsikaj. Rumeni šotor, v katerega se lahko skrijemo pred jeznimi obrazi, ali balon, s katerim lahko poletimo v čarobno deželo dobrih in prijaznih ljudi, kot pravi Ela Peroci. Lahko je plesni pripomoček; Gene Kelly je svoj dežnik raje zložil, kot da bi se z njim zavaroval pred kapljicami, in potem moker pel in plesal v dežju. In lahko je letalna naprava, čeprav Mary Poppins resnici na ljubo dežnika za to sploh ni, tako kot tudi smejalnega plina ne.

A star pregovor pravi, da je boljši dež kot sonce. Kajti za dežjem vedno posije sonce, za soncem pa pride kvečjemu dež.