Dobro jutro: Divje borke

Na ure pred migetajočo pripeko, ko termometri kažejo številke nad 30, in medleče pričakovanje večernih sapic, ki se blagodejno shladijo šele dolgo potem, ko se zmrači in se na mlahave liste rastlin spusti osvežilen prš rose. Vse živo, še pred mesecem premrlo od hladnih pomladnih noči, zdaj čaka, da brezoblični pokrov neba, kovinsko moder kot razgreta pločevina, obokajo črni oblaki in da se ulije. Najšibkejši mogoče sploh ne dočakajo odrešitve. Za nekatere pa je to zenit življenja.

Robovi nemestnih cest so čez noč oživeli. Nizki grmički potrošnika so posuti z zvezdastimi cvetovi, ki bi jim še morje lahko zavidalo modrino. Hkrati se je modro razcvetelo tudi njihovo blagorodnejše sorodstvo, radiči vseh vrst in barv. Če so lansko jesen in letošnjo pomlad ušli smrti in niso končali v skledi solate, so spomladi iz sredine pognali steblo, ki so ga sproti obraščali listi. Še največji ljubitelji osvežilno grenkega piva bi se nakremžili, če bi okusilli grenkobo radiča, ko divja v cvet. Zdaj se z višine dveh metrov spogleduje z visokoraslimi puhasto igličastimi vejicami gojenega šparglja, gosto posutimi z zelenimi jagodami, polnimi zorečih semen.

Z grenkopekočim okusom, ki se z vsakim dnem vročine še krepi, in divjo življenjsko močjo pa izstopa nizka šopasta zel, za katero še pred dvajsetimi leti ni vedel skoraj nihče. Tudi v najhujši vročini ne klone. Divja rukola, modna zapoved sodobne kuharije, ki s posteljicami iz listov rukole postilja zrezkom, ribam, na žaru pečenim breskvam z mediteranskimi zelišči in kozjim sirom, je bil plevel, ki ga Istrani še kozam niso privoščili, kaj šele, da bi z njim onečastili rezine slastnega pršuta in sira, s katerimi so si, ob kozarcu refoška, če je bil, po težkem dnevu potolažili želodec. »V vinogradu sem jo pulil od jutra do večera in zvečer so mi smrdele roke. Takrat sem jo zasovražil,« pravi eden izmed tistih, ki je krivil hrbet v peklenski vročini. Stari Istrani samo prezirljivo pljunejo na rukolo. Včasih je treba oditi od doma, da te cenijo.