Dobro jutro: Dobri stari hranilnik

Omizje je bilo živahno, debata mahoma celo strokovna. Od športa do vzgoje otrok in nazaj. Ko so postregli s ploščami hrane, se je preusmerila: od govedine do dunajcev in nazaj. Dunajce smo po nepisanem pravilu dobrih staršev prepustili otrokom, sami smo se spremenili v žrtve govedine. Omizje so zajeli blaženi zvoki žvenketanja pribora.

Kar tišino pretrga droben glasek: »Meni pa atek s krožnika včasih izmakne košček dunajca.« Atkove vilice oblebdijo na pol poti do ust, mami ne skriva užitka, nekaj jih poskuša delovati vzgojno. Da atki najbrž ne izmaknejo mesa, da samo pojedo, kar ostane na krožniku. A glasek se ne da: »Mamica pa mi krade denar.« Roditelja v hipu zamenjata vlogi: zdaj odobravajoče kima ati – revežu na čelu piše »tud meni, tud meni«, mami zakašlja. Sorodnica izkoristi trenutek zadrege za nov vzgojni premislek: »Mamice si denar od otrok samo sposodijo.«

Debata se razvname. Ženske se strinjajo, da punčka v »časih ropov« najbrž ni vedno doma, zato je mamica ne more obvestiti o »naklepu«. Moški ponudijo rešitev: »Bo treba mamico naučiti, da pusti listek, kadar si sposodi – iz škatlice ali iz atkove denarnice.« Ideja je med moškimi sprejeta s splošnim odobravanjem. Ženske molčijo. Kje si, dobri stari hranilnik? Znal si zatreti še tako močno slo po »zločinu«. Ni ga bilo ključa, ki bi te odprl …

Novoletna kraja mi ni dala miru. Poguglala sem na »starši kradejo otroku«. V devetih zadetkih so kradli otroci. V desetem pa – terna! Končno »pravi tatovi«: atki in mame. V Avstraliji so že pred desetletjem znanstveno dokazali, da si denar od malih tajkunčkov sposoja četrtina staršev, med temi pa »zločin« prizna dvakrat več mam kot atkov. Danes gremo ženske kupit hranilnik. Nočemo pisati listkov ne za škatlice ne za denarnice …