Tiskane izdaje
Okrasni javorji so se začeli slačiti. Čeprav sonce osvetljuje listje, kar ga je še ostalo, in še čaka, da jutri, pojutrišnjem odpade, pa je barva postala zamolkla, kakor bi se rdečelične mladenke lotila zahrbtna jetika. Sijoča, skoraj že kičasta oranžna obleka drevesa ob cesti postaja do sivih vlaken sprana in razcefrana.
Zeleni drobnolistni in ostrorobi grm nedaleč vstran se dela gluhega za nujne jesenske spremembe in hoče kljubovati, a še ne ve, da ga bo prvi naslednji veter razčesal v plešastega nebogljenca. Najraje bi mu od nekod prinesel več luči, podaljšal dan in ogrel zemljo okoli njegovih korenin, pa tega ne morem storiti niti sebi, kaj šele vsem tem rdečelistnim, rumenorjavim, psevdoplatinastim javorjem in javorolistnim platanam.
Postrani nagnjena zemeljska os nam vsem jemlje vsak dan več svetlobe in z njo toplote. Vse bolj podaljšuje naše sence, za katere niti opazili nismo, kdaj so nas prerasle, saj se spomnimo le tistih vase stlačenih nizkih in majhnih senčnih spak na vročem asfaltu ali obmorskem pesku sredi poletja. Zdaj pa so se te spremenile v dolgine, z majhnimi glavami in obupno podaljšanimi nogami. Z mahajočimi rokami begajo čez ceste na zidove, plezajo po drevoredih ob poteh ali pa se nenadoma nekam skrijejo. In postale so popolnoma sive, poleti pa jih nismo doživljali v tem utrujajočem odtenku.
Kdo ve, ali je to sreča, da si sami lahko ogrnemo oblačila tistih barv, ki nas tolažijo in božajo, javorji pa morajo ogoleli stati tja do pomladi togo in mrko. Pa da si lahko prižgemo luč, ki pričara svetlobo tudi takrat, ko nam je narava ni naklonila. Še veliko več – da preslepimo letni čas in ga, čeprav mrzlega, preživimo na toplem. In celo lastne sence lahko skrajšamo na poletno kratkost ali jih celo preženemo iz prostorov, v katere se bomo zdaj nekaj mesecev vse bolj zvesto in vse pogosteje zatekali. A javorji nas bodo počakali. Ko bi le tudi mi njihovo ponovno oblačenje.
