Tiskane izdaje
Pod enim samim velikim drevesom nas lahko kar deset sproščeno diha, da bomo sproti porabljali kisik, ki ga sproščajo njegovi listi. A še večji je čudež, da to isto drevo tudi posrka ves ogljikov dioksid, ki ga izdihavamo, pa nam ga v naslednji potezi vrača kot kisik za ponovno svežino v pljučih. Tako je ta naša enajsterica sanjska in samozadostna skupina.
Če nas deset človečnjakov drevesu ne more dati ničesar drugega kakor za nas neuporabne izdihe, pa nam drevo brezpogojno daje še številne druge dobrine. Hladi nam pregrete poletne dneve, uravnava vlažnost podnebja, kot najboljši zdravnik nas ščiti pred premočnim soncem, v svojo bujno košato krošnjo lovi vetrove in jim jemlje moč; kot sanjski prijatelj na svoje liste in skorjo lovi prah in smog, da bi ga čim manj vdihavali mi tu spodaj. Ko pa po desetletjih ali stoletjih omaga to naše drevo, niti suho ali mrtvo ne dovoli, da ne bi imeli primernega stola, mize ali omare, da si ne bi imeli iz česa izrezljali nakita ali da nas navsezadnje ne bi preveč zeblo. Poznate še koga drugega na tem širnem svetu, ki bi tako skrbel za nas?
V tej naši zeleni deželi ima vsak od nas sam kar pol hektara takih skrbnikov – nekaj več deset bukev, hrastov, jel in jelš pa kostanjev, gabrov in drugih mu zvestih pridelovalcev življenjsko neizogibnega kisika. Če bi bil svet ovrednoten po pameti, bi se bogastvo dežele merilo po številu dreves in milijonih kubikov njihovega »izdihanega« kisika. Ljubljana bi bila, na primer, vredna dobrih 62.000 dreves in tri tisoč ton njihovega kisika na dan. Ptuj, ki mu zadnje čase bolestno podirajo drevje, je tako vsak dan vreden manj. Pa tudi ne sme in ne more proslavljati današnjega mednarodnega dneva gozdov. Ves svet se je zedinil, da je letošnji spominski dan posvetil predvsem mestnim in primestnim gozdovom, gajem, parkom in drevju v urbanem okolju. Z vsem tem ljudje v mestih veliko lažje in bolje živimo.
