Dobro jutro: Drevo

Ljudje ne znamo, zato pa se drevesa odločneje postavljajo nad vse zlovešče pritikline, ki tlačijo k tlom. Pokončna v svojem miru kljubujejo nasilnosti, ki nas, kakor v knjigi Devenir soi razmišlja Jacques Attali, vsakodnevno družbeno golta in globalno le še raste z izjemnim pospeškom. »Apokalipsa« je neizogibna, a v drvenju proti njej je vendarle nekaj upanja.

V kratkem, na prvi pomladni konec tedna, naj bi ljudje plemenitih namenov (spet) sadili drevesa: to bodo drevesa bratstva in sobivanja. Pobuda »L'Arbre de la Fraternité et du vivre-ensemble« je vzniknila v Franciji – odriv zanjo so bila dobrohotna čustva štirih milijonov ljudi, ki so se 11. januarja povezali proti (terorističnemu) nasilju –, sadike pa naj bi se prijele tudi drugod po svetu; če bo le dovolj iskrenosti v razmišljanju, da so prijateljstvo, dostojanstvo in spoštovanje večji od sovraštva, podlosti in prezira. Kdor čuti tako, naj zasadi novo rastlino na domačem vrtu, kakor naj bi zdravi simboli trajnosti začeli poganjati na številnih površinah, javnih in zasebnih: na urbanih zelenih zaplatah, pred šolami in vrtci, tudi pred podjetji, političnimi institucijami in verskimi hrami. Drevo naj bi sčasoma, medtem ko bo raslo, postalo kraj rednega srečevanja in vedno nova priložnost za povezovanje, pogovor in razprave, tudi za premislek – nemara res vse to, kar je nekoč že bila prenekatera lipa, vaška ali mestna. Ljudje naj bi si pod njim povedali tudi tisto, o čemer morda zdaj, kljub nenehnemu komuniciranju, molčimo, zavestno ali nehote. V resnici vsakdo lahko posadi drevo, če ne pravega, pa virtualno, in če ne drugje, vsaj v ožjem krogu in predvsem v glavi. V novi pomladi bi se lahko osvobajali, kajti drevje naj bi se bohotilo čez številne predsodke in strahove, tudi čez občutja zamejenosti in proti apokaliptičnemu slikanju sveta.

Kdaj ste nazadnje vsaj sedli pod kakšno drevo? Že zato, da bi se nalezli miru ...