Dobro jutro: Družbeno počutje

Nič ga ne prikliče nazaj, vsaj fizično ne, nobene mokre solze in nobena toplina pri srcu. Zato je pomembno, čemu namenjamo čas, in zato je prav pridigati o tukajšnjosti in zdajšnjosti pa tudi o pomenu zbirke odnosov, ki si jo vsakdo ustvarja sam, vse življenje. Bogata razmerja preživijo vse viharje, še več, v njih se okrepimo, medtem ko prazna izpuhtijo kot para.

Z odnosi med družbami verjetno ni nič kaj bistveno drugače kot z razmerji, v katera se spuščamo posamezniki. Resnične zveze so vselej počasna hoja skupaj, tudi navkreber, čez vodo ali po strmini navzdol, iskrena razmerja so sad odprtih želja po rednih srečevanjih, po sobivanju. Ali pa jih ni – zato ne obstajajo, ker ni zanimanja, volje in so planke previsoke in je nadvse udobno v domači mišji luknji, nelagodje pred neznanim pa preveč pohlevno naduto.

Navadno šele težke situacije pokažejo, kako brezpogojno je kakšno prijateljstvo, in komaj globoka kriza do konca razkrije, koliko dobrih sosedov imamo na svoji strani in na koliko pravih zaveznikov lahko računamo tudi širše – za koliko pozitivnih odnosov smo se obogatili na svoji poti. Smo se izkazali kot dobrohotni ali predvsem fantaziramo, da nam drugi hočejo zlasti slabo? Vemo, kaj pomeni staro prijateljstvo, lahko razumemo, kaj je staro prijateljstvo med narodi? Smo sploh prijatelji sebi in zato še drugim?

Že leta si, verjetno tudi zaradi lastne grenkobe in frustracij v sebi, vbijamo v glavo, češ, kakšni slovenčki in slovenceljni smo. Nastopati hočemo kakor pronicljivi opazovalci nespodobnih manir in klišejev, a vtis je, da predvsem uničujemo kolektivno samopodobo ... Samozaničevanje se verjetno najbolje odpravlja v odnosu do drugih.

Koliko časa smo za zmeraj izgubili, ker smo z neusmiljenim negativizmom secirali sebe, namesto da bi se odprto družili s svetom? Da bi imeli čim več dobrih prijateljev.