Dobro jutro: Enaki pred zakonom

Bila sta dva. En z visokimi dohodki in en z nizkimi. Bogatin in revež. En v redni službi in en študent. Pri rdečem semaforju sta sredi dneva družno prečkala cesto. Pač, obema se je mudilo, kot se to dogaja v sodobnem svetu. A ju je ujel policist, kar se tudi pripeti. Bil je korekten, kar se včasih ni dogajalo, zdaj pa gre za vse pogostejši pojav. Obema je vljudno napisal plačilni nalog. Dvesto za siromaka. Dvesto za bogataša. Če plačata takoj, jima je ponudil, kar omogočajo pravila, popust. Sto evrov po glavi.

Ker je bil bogataš likviden, je strošek prekrška prek mobilne aplikacije poravnal takoj in prihranil sto evrov.

Ker študent ni bil likviden, je moral počakati, da mu študentski servis nakaže denar, ki ga je zaslužil med večernim delom. Ker tudi firma, za katero je delal prek servisa, ni bila najbolj likvidna, je prenos sredstev trajal nekaj tednov. Zato je rok, ko je bil policistov popust v veljavi, zamudil. Za dvesto evrov, kolikor ga je stalo prečkanje prehoda za pešce ob rdeči luči, je prek študentskega servisa delal slabih sto ur, ker je tvrdka, za katero dela, bolj slaba plačnica. Sto ur – to je vsak dan v mesecu po pet ur. Torej mesec dni.

Njegov sopotnik pri prečkanju rdeče je za sto evrov, kolikor jih je potreboval za plačilo položnice, delal štiri ure. Pol dneva.

Študent je ob korektnem policijskem postopku godrnjal, da se mu ne zdi primerno, ker sta oba dobila enako položnico, saj je on brez denarja, njegov tovariš v prekršku pa očitno nosi zelo drage čevlje, kar daje slutiti, da je bogat.

A policist, obut v cenene črne terenske čevlje, je oddrdral, kar so ga naučili: da so pred zakonom vsi enaki in da ljudi ne sodi po čevljih, davčni napovedi, barvi kože ali kateri drugi osebni lastnosti. Kar ga zanima, so storjeni prekrški in podatki, zapisani v osebni izkaznici ali kakšnem drugem veljavnem osebnem dokumentu.

Ker je tako zapisano v predpisih.