Dobro jutro: Gledanje

Mladi so, morda komaj pozni najstniki, največ v zgodnjih dvajsetih, od nekod jih je prinesel veter, portugalščina ni njihov jezik.
Objavljeno
08. november 2016 19.18
Mimi Podkrižnik
Mimi Podkrižnik
S svojim deškim glasom, ki je zdaj strastno zarezal v lenobno popoldne, zdaj nežno pojemal, je zavzel ves mestni trg. Dan je bil počasen, topel, kar prevroč za prvi november, ko nas, ponavadi, na spokoj mrtvih spomni tudi umirajoča narava. A v mestecu Lagos na jugu Portugalske je letos topleje kot kdajkoli, barve so žive, narava še noče spati, rože cvetijo.

Na živahni jug se ljudje zatekajo od nekdaj. Takih, ki imajo občutek, da jim sever ne pripada, je tudi v pokrajini Algarve ob Atlantiku veliko. Nekateri so kot otroci cvetja, čeprav pol stoletja pozneje: hipiji v razvlečenih in pisanih oblačilih, z barvnimi trakovi v laseh, s kitaro v naročju ali violino pod brado in zasanjanim pogledom v očeh. Mladi so, morda komaj pozni najstniki, največ v zgodnjih dvajsetih, od nekod jih je prinesel veter, portugalščina ni njihov jezik.

Tudi mladenič, ki svobodno poje na enem od lagoških trgov, je domač v ameriški angleščini. Posnema Nirvano, R.E.M., Red Hot Chili Peppers …, od časa do časa si zvije cigareto, jo pokadi z mirom, ki mu ga je mogoče samo zavidati: kakor da ima ves božji čas pod milim nebom, in potem vedno znova nagne skodelico za nov srk kave. Ljudje, ki posedamo na terasi bližnjega lokala, se ne moremo delati, da ga ni ali da ga ne slišimo, kakor ne moremo prezreti rjavega otroškega vozička ob njem.

Spi v vozičku otrok? Čigav otrok? zavrta vame vprašanje. Počasi me obsede tuja zgodba, o kateri ne vem nič, sploh ne vem, ali je zgodba, in me ne zadeva, čista izmišljija je, moja izmišljija. S svoje perspektive od zadaj, ne da bi videla v posteljico, preigravam … Pa je v njej res dojenček? Nosi odgovor veter, kakor popeva mladenič, ki mu pripada voziček, in zdi se, da ima tudi ves čas na tem svetu?

Potem se nekaj nežno premakne. Iz vozička skoči svetlo rjav kuža, medtem ko nekaj črnega še vedno v njem samo počasi dvigne glavico … lenobna mačka. Kar mislimo, da gledamo, pogosto ni tisto, kar je v resnici.