Dobro jutro: Glen v našem mestu

Berem, da se v mesto vrača Glen Matlock. Nekoč zdavnaj, 40 let bo tega, je pri Sex Pistols igral bas kitaro, a je skupino zapustil in prostor prepustil nekemu neotesanemu in manj talentiranemu glasbeniku, ki pa je imel več smisla za pridobivanje negativne publicitete. Pred dobrimi 20 leti se je Glen spet povezal s staro ekipo in se odpravil na svetovno turnejo. In takrat – leta 1996 je bilo – je muziciral tudi pod Šišenskim hribom. Potem se je še nekajkrat odpravil po svetu – pač, bil je v letih, ko mora človek razmišljati o dostojni pokojnini. Tokrat bo v Stožicah nastopal v družbi Pankrtov.

Glen je zanimiv tič. Kot zaprisežen punk rocker je pred leti prostodušno priznal, da je med komponiranjem uporniških napevov inspiracijo dobival na Švedskem. Natančneje: pri popevkarski skupini Abba. V javnosti je celo demonstriral, kako se akordi punkerskih pesmi prekrivajo s harmonijami švedskega kvarteta. No, podobni notni zapisi so med izvedbo vendarle prinesli precej različne rezultate. In le dobro šolano uho bi opazilo veliko podobnosti – seveda, če ne bi Glen kar sam razložil, da sta bili njegovi muzi pravzaprav švedski popevkarici.

Za nostalgijo pa imam še povsem osebni vzrok. Tistega dne, ko se je Glen zadnjič mudil v mestu, sem se osebno poslovil od mladosti. Ko je slovenski pesnik pisal o slovesu od mladosti, je to časovno točko definiral precej ohlapno, mene pa je doletel privilegij, da skoraj do ure natančno lahko določim, kdaj je mladost šla, potem pa je prišlo tisto, kar mladosti sledi. V par urah se je pripetilo kup reči. Naj navedem le dve: med drugim so Sex Pistols, junaki moje mladosti, tistega večera odigrali svoj ljubljanski nastop. Med drugim sem nekaj ur za tem zbolel. Kožo so začeli prekrivati izpuščaji. Ko sem kožo pokazal strokovnjaku, med je vprašal, ali sem že prebolel norice. »Mislim, da ne,« sem odgovoril.

Nekaj ur zatem, ko je Glen z ekipo odšel iz mesta, sem staknil še zadnjo otroško bolezen.