Dobro jutro: Gospodar Zemlje

Vse se trese, ropota, usta so suha, oči mokre, komaj dihaš ... Najprej je bil kriv izolski jadralec Vasilij. Potem so bili na vrsti izolski zdravniki in policisti. In kot da v tednu močnih čustev ne bi bilo dovolj žrtev, še potres. Ne mi razlagati, da so vse to naključja.

Prvega ne bom pozabil. Mislil sem, da se je vlak zmotil in zapeljal pod okno bloka v študentskem naselju. Najprej je zaropotalo in šele potem se je začelo neverjetno majati. Topotali smo po stopnišču navzdol tiho kot miši s potapljajoče barke. In noč prespali na prostem. Septembra istega 1976 sem bil v knjižnici oddelka za filozofijo. Hudič je začel tako močno in v ritmu majati knjižne police, da so Heglova Fenomenologija, Aristotelesova Metafizika in Descartesov Cogito s pospeškom prebili polico in zgrmeli na tla.

Maja 2012 je najprej »zacingljalo« našo pisarno, še isto popoldne sva se z Leonom odpravila v Emilijo - Romanjo. Šele naslednji dan so iz ruševin ene od tovarn, ki je izdelovala dele za umetna srca, potegnili zadnje truplo v vasi. Eno trših noči v življenju sva z Leonom prespala v avtomobilu. Vsaj dvakrat naju je iz polsna vrglo premetavanje avta. Kako neverjetno majhna sva bila.

Štirideset let po prvem srečanju z gospodarjem Zemlje ne morem verjeti, da ni mogoče v nekaj urah organizirati tisoč, več deset tisoč pridnih rok, ki bi kot za stavo odnašale kamenje. Da v te kraje ni mogoče pripeljati dvigal in žerjavistov, ki bi kot na tekmi na olimpijskih igrah dvigovali težke stene, pod katerimi ječijo uboge duše. Če po cesti ne gre, bi jih lahko pripeljali s helikopterji. Vse je stvar organizacije in reda, razmišljam, ne poznavajoč razmer. Ne, helikopterji se raje igrajo vojaške vaje. Verjetno je lahko govoriti, drugo je narediti, se tolažim. Vsaj še milijon nas misli podobno. Čustev pa ni in ni konca.