Dobro jutro: Gregorijanski metal

Šel je mimo najstnikove sobe in pozorno prisluhnil. Na drugi strani tesno zaprtih vrat se je slišal nerazumljiv hrup. Ker je samega sebe dojemal kot človeka odprtega duha, ki je brez težav prebavil glasbene novitete od rocka, punka, sodobnega jazza, heavy metala, black metala, death metala in sorodnih žanrov, je bil na hrup toliko bolj pozoren. Slišal je že, da so nekateri glasbeni sladokusci pesmi skupine Led Zeppelin poslušali nazaj in ob tem iskali skrita sporočila. Res je zvenelo, kot da bi glasbo zavrtel nazaj. A nekaj je manjkalo. Ni bilo značilnega zvena kitar, bobnov, v trebuhu ni čutil basa. Bil je zgolj glas. Vokal.

Spraševal se je že, kam gre sodobna glasba in kam gre današnja mladina, a potem se je spomnil na gregorijanske korale, vokalno glasbo iz prvega tisočletja našega štetja. »Očitno,« je sklepal, »da so novi metalci začeli prepevati a cappella,« torej brez instrumentalne spremljave. Sam pri sebi je bil zadovoljen, ko je ugotavljal, da se je novi metal začel napajati z glasbeno formo iz osmega stoletja. Zdelo se mu je inovativno. In tudi logično. Če želi biti metal res nekaj elementarnega, potem je vokal dovolj, je sklepal. In glas, ki je prihajal z druge strani vrat, je bil res divji, cvileč, a hkrati vznesen. Sam pri sebi je skoval oznako: »Gregorijanski metal.«

Vljudno je potrkal in sam pri sebi pripravljal krajši govor, s katerim bi pohvalil nove glasbene trende in s tem pri potomstvu vzbudil vtis, da je njegov glasbeni okus kljub solidnim srednjim letom še vedno mladosten. »Kero musko pa poslušaš,« je vprašal v mladostniškem žargonu. Najstnik, ki je strmel v računalniški ekran, pa je začudeno pogledal proti vratom. »Kakšno musko?«

»Ja, to, iz zvočnikov.«

»Sej ni muska,« je odgovoril mulc.

»Ja, kaj pa je?« je še enkrat vprašal.

»Ti nič ne razumeš,« je odgovoril otročiček. »Posnetek fuzbala gledam. Islandski komentator se dere in je izgubil glas, ker je Islandija razbila Angleže.«