Dobro jutro: Intuicija

»Ali smo lahko zaljubljeni dovolj dolgo?« me je zjutraj pričakalo sinovo sporočilo na mobilnem telefonu. Vprašanje, na katero nimam odgovora. Tema za dolg pogovor ob ognju. Dilema, ki odpravlja prepad med generacijama. »Toda po drugi strani,« je še pisalo v sporočilu, »kaj pomeni dovolj dolgo? In ne zanima me odgovor – sledi intuiciji!«

Pustiti intuiciji, da odloča, ne pomeni prepustiti se instinktom. To pomeni poslušati svoj čisti notranji glas. To pomeni opazovati vse okoli sebe z odprto zavestjo in prepoznati življenje kot korakanje po svežem snegu. Vsak korak za sabo pušča sled. Brez ustavljanja. Moramo naprej, vedno samo naprej.

Biti zaljubljen sredi trde zime je verjetno pravo stanje za minus 12 stopinj Celzija. Teči je treba čez poledenelo cesto v ritmu vrelih čustev in pri tem ostati na nogah. Komur to uspe, bo zlahka odgovoril na vprašanje, ali smo lahko dovolj dolgo zaljubljeni, da se samota spremeni v čarovnijo, pisano okrašeno z zvoki trepetajočih sanj?

Ljubezen se začne pozimi, je pisal Simon Van Booy v zgodbi prav s tem naslovom, in težko bi rekla, ali je v tej lirični prozi bolj poudaril ljubezen ali intuicijo, ki dve izmučeni osebi pripelje drugo k drugi in spreminja duševno zimo v tisto stanje, v katerem kaligraf potegne čopič po riževem papirju in ve, da je ta edina poteza vse, kar zmore dati od sebe. Ne sme je prekinjati, ne more je popravljati, nemogoče jo je preklicati.

Intuicija se začne pozimi, sem pomislila, medtem ko sem gazila skozi sneg in se spraševala, kako bodo ptice selivke z višin prebrale sledi, ki so ostale za mano. Mar ni življenje sled kaligrafskega čopiča? Ni je smiselno popravljati, saj se tako spreminja v nerazumljiv madež. Treba je biti samo dovolj dolgo zaljubljen, da v enem dihu pridemo čim dlje, preden se led stopi in spremeni naš obstoj v popolnoma nepomembno minevanje.

In takrat sem vedela, kaj bom odgovorila sinu, ko se bova usedla ob ognju in se čudovito pogovorila o vsem, ne da bi spregovorila eno samo besedo.