Dobro jutro: Istrski kitajski zid

Čez približno tisoč let si bo četa arheologov z nosači in najsodobnejšimi droni transporterji utirala pot skozi divjino, pravo džunglo med Pomjanom in Laborjem. Začudeno bo odkrivala na stotine kilometrov na videz preprostih in enostavnih, vendar natančnih in nadvse uporabnih kamnitih, suhozidanih podpornih zidov iz domačega fliša.

Le nekaj minut stran od neznosne turistične gneče, ki se preriva in komolči na obmorski promenadi, se nam v lepem majskem jutru v deviškem delu doline Rokave, tam, kjer župan že deset let ne popravi od poplave odnešenega asfalta, razgrne pomlad.

Najprej mimo vzorno urejenega vinograda. Ob njem postane tudi največjemu začetniku jasno, zakaj vsi ti istrski vinogradi tako žulijo Hune, Gote, Tatare in druge barbare. Potem se počasi vzpne kolovoz, ki ga je preraslo že vse, kar ga lahko. Ob poti pozdravljajo meter visoke šparge. Hiter pogled zasači bežeči kačji rep in meter dolg kačji lev. Živemu ni jasno, kako so pripeljali vse milijone, tudi po tono težkih in lepo klesanih kamnov v to izgubljeno brezpotje. Pragozd, mir, raj iz drugih časov. Še pred najvišjo vasjo v Šavrinih se odpre pogled na dolino Zmajeve reke, ki v zelenju daje vtis, da si kje ob Amazonki, v prvinskem.

Že leta 1222 je koprski škof blagoslovil cerkev sv. Jurija, ampak še leta 1980 niso imeli asfalta, vodovoda, telefona in nekateri celo elektrike. Kakšen napredek neki: pred dvema letoma so zaprli edino oštarijo. Tisto, v katero so prej vsa leta za prvi maj vabili z največjo fritajo s špargi v Istri na svetu. Ampak Booking zdaj razglaša, da ima Pomjan 6 »hotelov«. Za najdražjega boste za najem hišice za šest ljudi za tri dni sredi maja morali seči 735 evrov globoko. Ima bazen s pogledom na Tržaški zaliv, Učko in Triglav. Turistom ob bazenu pa se še sanja ne, kaj počnejo kilometri istrskih zidov, ki jih bodo čez tisoč let kot največje istrsko čudo v džungli lučaj stran odkrivali arheologi.