Dobro jutro iz Pjongčanga: Lahkota izvrstnosti

Kako je videti vse tako lahko! Zdi se, kakor da se skakalec kot ptica dvigne s skakalnice, da tekač teče na smučeh po snegu brez napora in da umetnostni drsalci ne občutijo trenutka, ko se odlepijo od ledu. Kaj šele novi fantje, ki letijo na deskah ali tisti, ki v prostem slogu skačejo čez grbine. Vse to se zdi tako preprosto!

Vendar pa za razumevanje, da je lahkota drugo ime za izvrstnost, zadostuje že, če stojimo na vrhu skakalnice, se povzpnemo na start smučarske proge ali zakorakamo na led. Zgolj najboljši nas popeljejo v breztežnostni svet. To, kar delajo pred našimi očmi, se nam zdi preprosto veličastno.

Olimpijada je že dolgo priložnost za ponovne razprave o amaterstvu in profesionalizmu. Ko je bila konec 19. stoletja prevedena v jezik nove dobe, je bil ideal podpreti tiste, ki so se športu posvečali zaradi ljubezni do njega, ne zaradi denarja. Vendar se je treba ob pogledu na junake v Pjongčangu vprašati, ali je amaterstvo v 21. stoletju sploh še mogoče? Ali olimpijado lahko sploh še imenujemo »igre«?

Na skakalnicah, smučarskih progah in na ledu so mladi, ki v svojo športno izvrstnost vlagajo celo svoje življenje. Nihče med njimi ne trenira samo v prostem času. Malokdo od tistih, ki jih gledajo na televiziji, si lahko predstavlja, koliko znoja, odrekanja in poškodb je vloženo v vsak rezultat, zabeležen na olimpijskih prizoriščih.

Ostaja pa vprašanje, ali je olimpijada mesto, kjer enakopravno lahko tekmujejo tisti, ki s športom služijo, in tisti, ki morajo za kruh opravljati kakšno drugo delo. Ta dilema nas vodi v nezaželeni elitizem. Lepo je, ko ima mladi športnik požrtvovalno ali bogato družino, ki v njegovo kariero lahko vloži drugim ljudem nepredstavljive vsote denarja. Toda kaj je z vsemi nadarjenimi in prizadevnimi navdušenci, ki tega nimajo?

Ah, kako je vse to videti lahko. A pozabimo, da se popolnost vedno zdi tako preprosta.