Dobro jutro iz Pjongčanga: Olimpijske igre v glavi

»Pjongjang, Pjongjang, Pjongjang!« je na svoji Facebookovi strani sporočila neka profesorica hrvaščine in oštela nevedneže, ki se prezlahka podrejajo ameriškemu vplivu in zato izgovarjajo Pjongčang. Tisti, ki poznajo svojo jezikovno tradicijo, je trdila univerzitetna (!) profesorica, pišejo tako, kakor je edino pravilno: Pjongjang!

Jezikoslovna lekcija je pokazala, da živimo v velikem mešalniku, v katerem svet postaja podoben pisanemu smutiju. Vse nam je uspelo zmešati, tako sever kot jug, tako nevednost kot znanje, tako tragedijo kot komedijo, in iz tega lonca, polnega zmletih sestavin, pogosto gledamo kakor žabe v vodnjaku na svoj kos neba. Ne vidimo, da je neskončno. Prepričani smo, da je čisto majhno. Trdimo, da je Pjongjang.

Med doživetji, ki so name naredila najmočnejši vtis v Pjongčangu, je bilo spoznanje, da si mladi Južni Korejci želijo stopiti iz mešalnika. Kadar sem kateremukoli od olimpijskih prostovoljcev omenila Slovenijo, so vsi odgovarjali: »Bled, Postojna.« In nihče ni zamešal tega, v katerih športih je dobra Slovenija in v katerih Slovaška.

Kajti zdelo se mi je, da jih ni utrudilo razvrščanje različnih informacij, ki jih prejemajo iz svojih pametnih – in praviloma velikih – telefonov.

Južni Korejci so mi povedali, da se zaradi bodeče žice, ki deli njihov polotok, počutijo, kakor da živijo na otoku. Prav zato je njihova najpomembnejša beseda »izhod«. Izhod v odprt svet, o katerem se učijo v šolah in o katerem berejo v knjigah ter si ga vedno želijo še več. Olimpijski plamen vedno osvetljuje tisto, kar je »hitrejše, višje, močnejše«, vendar je že Pierre de Coubertin pojasnil, da so v teh besedah strnili posebno moralno lepoto človeka. Nujen pogoj zanjo je znanje. Vsake olimpijske igre spodbujajo človeštvo, naj izve nekaj novega o športih, ljudeh, krajih. To je njen najbolj vzvišen smisel. Toda kadar smo mentalno leni, nam preostane samo še to, da se smejemo tisti stari šali: ali se pravilno reče Iran ali Irak?