Dobro jutro iz Pjongčanga: Vitezi dobre volje

Ob zgodnjih ledenih jutrih in poznih vetrovnih večerih so prostovoljci vse dni dokazovali, da so poosebitev olimpijske predanosti.

Objavljeno
22. februar 2018 17.10
Pyeongchang Olympics Freestyle Skiing Men
Zorana Baković, poročevalka
Zorana Baković, poročevalka
Nobenih olimpijskih iger si ni mogoče predstavljati brez prostovoljcev. V Pjongčangu bi bile športne igre brez njih katastrofa. Upravičeno jim pravijo »skupina strasti«. Ob zgodnjih ledenih jutrih in poznih vetrovnih večerih so vse dni dokazovali, da so poosebitev olimpijske predanosti.

Najmlajši je star 18, najstarejši 88 let. Toda po nečem so si vsi podobni: imajo pogled, podoben reki dobre volje, ki teče proti vsakomur, ki jih kaj vpraša. Odprte oči, usta, pripravljena, da se bodo raztegnila v širok nasmeh, in nekoliko rdeč nos. Zaradi mraza. In zaradi utrujenosti. In zaradi neprikrite želje, da bi vsakomur, ki je pripotoval v kraj, za katerega pred tem še nikoli ni slišal, Pjongčang za vedno ostal v lepem spominu.

»Upam, da bo Koreja v tvojih člankih videti dobro, in ravno zato smo tu,« mi je reklo dekle, ki sem jo prosila, naj mi pokaže, kje ustavlja krajevni avtobus, ki pelje v Slovensko hišo v Jongpjongu. Njena sveža navdušena domoljubnost je name naredila velik vtis. Videla sem samo del njenega obraza, preostalo je bilo zavito v kdo ve koliko slojev oblačil. Vprašala sem jo, ali jo zebe, in v odgovor je samo pokimala. Poskakovala je na mestu. Dvignila je roko, vendar ni bilo videti njenih prstov, samo debel rokav prepoznavne pisane jopice. Olimpijske igre in prostovoljstvo so neločljivo povezani vse od začetka športnih iger. In prostovoljci so verjetno ena najvišjih vrednot olimpijskega duha. V Koreji je pogosto slišati besedo »strast«. Kadar nekdo nekaj počne samo zaradi navdušenosti, so največja nagrada, ki jo lahko dobi za ves trud, lepi spomini tistih, ki so se tu zbrali kot tekmovalci ali obiskovalci. Vedno, kadar sem zagledala skupinico prostovoljcev, me je zeblo nekoliko manj. Počutila sem se varno, kajti tudi če niso poznali pravega odgovora na moje vprašanje, so mi podarili svojo dobro voljo.

In dobro voljo nujno potrebujemo za najpomembnejšo življenjsko zmago: tisto nad pesimizmom in brezupom. Zato hvala, prostovoljci, za vse nasmehe. Nosim jih s sabo kot najdragocenejše darilo.