Tiskane izdaje
Smo po Pjongčangu vsaj malo bolj strastni? Smo res povezani?
Po vsaki olimpijadi ne preštevamo samo osvojenih kolajn, temeveč tudi nauke, ki jih je medtem odneslo z zasneženih hribov in ledenih ploščadi. Kaj smo se tokrat naučili?
Najprej, strast je v 21. stoletju še kako prisotna, in ne glede na to, kako je nad olimpijsko vasjo lebdela umetna inteligenca, je roboti nikdar ne bodo imeli, kar pa je za resnični napredek nujno. Nekdo se je spraševal, ali smo bili priča zadnji olimpijadi brez robotskih sodnikov, ki bi bolj natančno videli, kdo je prvi zapeljal čez ciljno črto, in pravičneje presodil, kdo je bolje izvedel trojni aksel. Možno je, da bomo že leta 2020 v Tokiu ali leta 2022 v Pekingu imeli sodniške stroje.
Toda srž športa bo dejansko ostalo tisto, česar ne moreš ustvariti v epruveti ali na matični plošči. Algoritem za strast ne obstaja. In medtem ko smo gledali mulce, ki napadajo lastne rekorde, bi lahko brez težav sklenili, da gre svet v dobro smer. Naše stoletje je strastno! Mlada srca gorijo! V njih olimpijski ogenj danes ne bo ugasnil.
Drugič, naučili smo se, da pravzaprav smo povezani. Nobene olimpijske igre niso bile tako barvite - barve pa so nanje nanašali predstavniki vseh celin in podnebnih pasov. Še pomembneje pa je, da so igre v Pjongčangu razbijale vse meje in predsedodke, ki delijo svet in uničujejo olimpijske vrednote.
Po vsem tem nam preostane, da ti besedi nosimo v srcu in jima ne dopustimo, da bi se utrudili ali razleteli. Povezani v strastno zaljubljenosti v življenje, mir in napredek gremo naprej. V Tokio! V Peking! In še dlje!
